Vse je mogoče, če verjameš

Prekmurka po izvoru in občutku, pravnica po izobrazbi ter političarka po poklicanosti, Jasmina Opec Vöroš je svojo pot začela v lokalni skupnosti, jo nadaljevala v državnem zboru in danes soustvarja zakonodajni prostor kot državna svetnica, predstavnica lokalnih interesov. Njeno delo zaznamujejo teme, ki segajo onkraj dnevne politike: regionalni razvoj, demografija, medgeneracijsko sodelovanje, položaj mladih in vprašanje, kako ohraniti človečnost znotraj sistemov moči. V različnih vlogah se je soočala z mehanizmi odločanja, kompromisi in porazi, a tudi z majhnimi, tihimi zmagami, ki pogosto ostanejo neopažene. Že zgodaj je bila razpeta med domačim Prekmurjem in Ljubljano, ki je postala pomemben del njenega življenja. V prestolnico je prvič prišla kot študentka prava: »Ljubljana me je toplo sprejela in jaz njo. Tukaj imam prijatelje in svoj drugi dom.« Prestolnica ji je dala širino, Prekmurje pa ostaja njeno sidro. »Prekmurje me vedno znova opomni na to, kdo sem in od kod prihajam – tam črpam svoj navdih za delo. Ko sem doma na Goričkem, grem pogosto v vaško gostilno, kjer z ljudmi debatiram o vsakdanjih stvareh, o življenju, o bitkah, ki jih bojujejo. To mi pomaga, da v celoti razumem svoje okolje in dobim ideje, kaj in kako spremeniti na bolje.«

Njena pot v javni prostor se je začela zelo zgodaj in že na začetku postregla z izkušnjo, ki jo še danes spremlja kot opomnik, da so meje pogosto tam, kjer jih sami postavimo. »Ko sem se prvič kandidirala za poslanko, sem imela 26 let. Ko so pred začetkom volilne kampanje takrat delali ankete, so mi kazale slaba 2 % volilne podpore. Skupaj s prijatelji smo verjeli, da nam lahko uspe, in smo za to en mesec močno garali. Marsikateri od takrat starejših, bolj izkušenih politikov je kar posmehljivo gledal na naše aktivnosti. Ampak nismo se ozirali ne na ankete ne na posmehljive poglede. Bili smo skupina, ki je verjela v svoj cilj in ga dosegla. Z doseženimi 16,02 % sem nato postala poslanka. To je zame ostala zgodba, ki me vedno znova opomni, da je vse mogoče, če le verjameš v to.«

Druženje mladih in starejših

Prav vprašanja o prihodnosti in odgovornosti do življenja so pozneje postala osrednji del njenega javnega delovanja. »Demografiji, družinam, otrokom, novim rojstvom bi morali v družbi dati veliko večji pomen. Premalo govorimo o ljubezni. Najbolj pogosto uporabljeni besedi sta bili lani zagotovo evtanazija in splav.«

Izkušnje je niso oblikovale le v institucijah, temveč tudi v neposrednem delu z ljudmi. V tem se je izostrilo njeno razumevanje sodelovanja in razlik. »Delo v mladinskem sektorju in z mladimi me je veliko naučilo o možnosti sodelovanja kljub različnim stališčem in prepričanjem. Za isto mizo smo pogosto sedeli mladi, ki smo pripadali podmladkom različnih strank in različnim nevladnim organizacijam, ter konstruktivno razpravljali o največjih izzivih mladih in poskušali oblikovati ukrepe, kako te izzive nasloviti. Še vedno verjamem, da je to možno doseči tudi v državni politiki, če se le malo potrudimo in če na politične funkcije pridejo posamezniki, ki se zavedajo nujnosti sodelovanja.« Ko govori o politiki, se pogosto zateče k prispodobam, ki razkrivajo njen pogled na tekmovalnost in odgovornost. »Pogosto rečem, da je zame politika kot šport. Volitve so kot državna prvenstva, kjer moštva tekmujejo drugo proti drugemu v okviru ferpleja. Ko se volitve končajo, bi morali vsi s ponosom na srcu nositi slovenski grb. Takrat ne tekmujemo več med seboj, temveč s svetom zunaj naših meja.«

Medgeneracijsko sodelovanje je eden najpomembnejših gibal naše družbe, pravi. Foto: Dejan Javornik

Podobno razume medgeneracijski dialog kot temelj zdrave družbe. »Ljudje si nismo tako zelo različni, kot morda mislimo. Vsem je skupno, da hrepenimo po ljubezni, toplini, razumevanju, spoštovanju in sprejetosti, od otroka do starejših ljudi. Vsi imamo svoje strahove, sanje in želje. Razlike v pogledih pogosto izhajajo iz obdobja in okolja, v katerem smo odraščali. Pomembno je, da to razumemo in na tej osnovi gradimo medgeneracijski dialog v naši družbi. Medgeneracijsko sodelovanje je eden najpomembnejših gibal naše družbe. Obstajajo celo znanstveni izsledki, ki kažejo, da intenzivno druženje mladih in starejših mladim pomaga pri hitrejšem osamosvajanju, starejšim pa v boju proti demenci.«

Fantek s črnimi očmi

A njen notranji kompas se ni oblikoval v sejnih sobah, temveč veliko prej. Ko govori o sebi, se vedno znova vrača k prizoru iz mladosti. »V 6. razredu osnovne šole sem se odločila, da želim postati kazenska sodnica. Vse sem podredila tej poti. Nato pa se je zgodil trenutek, ki je spremenil potek mojega življenja. Pred približno 16 leti smo v Murski Soboti v okviru dobrodelne akcije otrokom iz socialno ogroženih družin razdeljevali igrače. Tam je bil en fantek z velikimi črnimi očmi, polnimi žalosti. Ni si upal pristopiti. Pogledala sem ga, se mu nasmehnila in rekla: pridi. In je prišel. Plašno, a z izjemnim nasmehom sreče na obrazu. Mislim, da sem jokala dva dni. Takrat sem si rekla, da ne sme biti več tako žalostnih otroških oči v naši družbi. Bil je to klic k delu, ki ga opravljam danes. Šest mesecev po tem sem postala mestna svetnica, leto pozneje poslanka. In tako se je začela moja politična pot.«

Jasmina Opec Vöroš in Danica Lovenjak

Ta izkušnja je zaznamovala smer, ne pa tudi iluzij o poti. Tudi porazi so del te in eden od njih jo je naučil največ o zvestobi sebi. »Leta 2014 sem kandidirala za županjo Murske Sobote, čeprav tega nisem čutila in si nisem niti želela. V kampanjo nisem dala sebe v celoti. Od takrat se ne podajam več v zgodbe, ki jih ne čutim in ki se jim ne morem popolnoma predati. Na tej podlagi sem pozneje zavrnila tudi kakšno dobro ponudbo, ker je nisem začutila ali sem vedela, da zanjo še ni čas. Tako ostajam zvesta sama sebi in svoji intuiciji.« Njene besede izrisujejo jasno držo: delo v javnem prostoru razume kot odgovornost, sodelovanje in stalno preverjanje same sebe. Brez etiket in brez velikih gesel, z občutkom za ljudi in okolje, iz katerega prihaja. V svetu, kjer je glas pogosto glasnejši od vsebine, vztraja pri tem, da imajo besede težo šele takrat, ko so podprte z dejanji.