Nina Pušlar zgodaj izgubila mamo: »Vse, kar mi je dala, še vedno nosim s seboj«

Nina Pušlar je že vrsto let eno najmočnejših imen slovenske glasbene scene. S številnimi uspešnicami, razprodanimi koncerti in zvestim občinstvom se uvršča med najbolj priljubljene in tudi najbolj predvajane domače izvajalke zadnjega desetletja. V trenutku, ko bi lahko ostala znotraj ustaljenih okvirov, se je odločila za nov ustvarjalni premik – projektu je dala ime Aria.

Njena glasbena pot, zaznamovana z iskrenostjo, čustveno interpretacijo in premišljeno rastjo, je prepričala poslušalce in kritike. Hkrati ji je omogočila, da ostaja zvesta sebi – tudi takrat, ko stopa na največje odre. In ko se poda v nov projekt, je hitro jasno, da bo to celovita izkušnja. Aria že v svojem imenu nosi dih, razpon in gibanje – elemente, ki jih Nina v zadnjih letih vse bolj suvereno prenaša tudi na oder. Med najinim pogovorom ob izdaji koncertnega albuma V živo s stadiona Ivančna Gorica se razkrije, da ne gre le za vizualno razkošen spektakel, temveč za premišljeno ustvarjalno pot, v kateri se prepletajo glasba, podoba in osebna rast. Glasbeno-gledališko-plesni šov Aria, ki bo v ljubljanski Odiseji BTC City 25. marca, ni zgolj dogodek, temveč odsev obdobja, v katerem je – zrelejša, pogumnejša in še vedno radovedna. Iz te notranje lege izhaja njen odgovor, ki razgrne bistvo projekta: »Aria se je rodila iz želje pokazati nekaj novega. Dvorana je nekaj posebnega, drugačnega in je velik izziv, saj omogoča izvedbo nekaterih idej, ki jih še nisem imela priložnosti uresničiti. K sodelovanju sem zato k moji že ustaljeni ekipi povabila produkcijsko ekipo Studio 7 z režiserjem Markom Pircem na čelu. Največji LED-zaslon v tem delu Evrope me je preprosto povabil, da svojo glasbo ovijem v novo vizualno izkušnjo.«

Še vedno metuljčki

Aria ni klasičen koncert, temveč preplet različnih umetnosti, od gledališča, filma do fantazije, zato pogovor zanese k vprašanju ustvarjalnih meja. A ne govori o preseganju tehničnih okvirov, temveč o notranjem premiku: »Najbolj sem se verjetno raztegnila v zaupanju procesu,« se nasmehne. »V tem, da sem si dovolila stopiti iz dosedanje vloge, kjer sem imela skoraj čisto vse pod kontrolo. Zanimivo je biti včasih tudi v vlogi opazovalke lastnega ustvarjanja,« doda v smehu. Ko danes pogleda nazaj, jo preseneti prav tisto, kar se ni spremenilo – občutek: »Najbolj sem presenečena nad tem, da imam po vseh teh letih še vedno iste metuljčke v telesu, kot sem jih imela pri 16 letih, ko sem začela samostojno glasbeno pot. Ljubezen do glasbe in prepevanja nikoli ni usahnila, ampak samo rasla. Ko danes gledam nazaj, vidim veliko vztrajnosti in poguma, vse to mi je z leti prineslo notranjo stabilnost, ki se mi zdi zelo pomembna. Manj dokazovanja in več zaupanja vase.«

Tudi z energijo sem postala bolj varčna in jo želim ohranjati tam, kjer mi največ pomeni, pravi pevka. FOTO: Dejan Javornik

Podobno tiho zrelost razkriva ob izidu svojega prvega koncertnega albuma ob 20-letnici kariere, ki ni nastal iz načrta, temveč iz občutka, da je trenutek dozorel: »Želja je bila že dolgo v meni, koncertne posnetke imam najraje, svoje in tuje, ampak vedno so bile v ospredju druge stvari, novi projekti, turneje, ustvarjanje. Nikoli se ni zdelo nujno. Ker je bil koncert na stadionu zame tako edinstven, si ob 20-letnici tega nisem želela izpustiti in sem si prvič res zavestno rekla, da si to želim podariti sebi, za svojo dušo, in publiki, ki me spremlja že 20 let. Vesela sem, da je tukaj,« zaključi z nasmeškom.

Kot otrok v peskovniku

Med pesmimi, ki so zaznamovale njeno pot, ima posebno mesto še vedno Saj sva skupaj, ki z ljudmi živi že 15 let: »Mislim, da poslušalci v pesmi začutijo občutek varnosti, ki ga vsi iščemo. Pesem ne govori o idealni ljubezni, ampak o vztrajanju. Je ena izmed tistih, ki jih na koncertu najraje izvajam. Mislim, da se v tej pesmi najbolj čuti energija celotne spremljevalne ekipe, ki je z menoj na odru, moč spremljevalnih vokalov. Ko pojem to pesem, se največkrat spomnim na svoje otroške sanje, ki jih še danes lahko živim na odru.«

Čeprav na odru deluje mogočno, se v njenem vsakdanu vse bolj jasno izrisuje potreba po ravnovesju: »Vesela sem tako koncertnih dni kot tistih, ko vem, da bom ves dan lahko doma v trenirki. Včasih sem imela občutek, da sta ta dva svetova zelo povezana med seboj. Danes ju čutim kot precej različna. Verjetno to pride z leti in tem, da sem se kot oseba spremenila. Zdaj bolj zavestno ločujem koncertne odre od svojega zasebnega življenja. Tudi z energijo sem postala bolj varčna in jo želim ohranjati tam, kjer mi največ pomeni.«

Njena glasba ostaja iskrena in ranljiva, in prav v tem vidi njeno moč: »Ranljivost vedno terja pogum, iskrenost pa je tista, ki da pesmi resnično težo. Prav skozi to kombinacijo se po mojem mnenju publika lahko poveže z zgodbo, jo začuti in pesem vzame za svojo.« Ko jo prosim, naj Ario opiše z občutkom, odgovori z lahkotnostjo: »Opisala bi jo kot igriva ustvarjalnost. Skozi leta ustvarjanja sem si nabrala nekaj izkušenj in ob sebi zbrala ekipo, s katero lahko danes ustvarjamo projekte, o kakršnih na začetku glasbene kariere nisem niti sanjala, ob tem pa se včasih počutim kot otrok v peskovniku,« se nasmeji.

Z javnostjo komunicira prek svoje glasbe in s svojim zgledom. »Ženske smo pogosto bolj čustvene, zato nam je včasih lahko tudi težje in si določene stvari vzamemo bolj k srcu, medtem ko so moški, vsaj po mojih izkušnjah, bolj pragmatični, to članom svoje ekipe včasih malo zavidam,« reče v smehu o šovbiznisu. »Sicer pa pri svojem delu bolj kot pričakovanja drugih poslušam svoje srce in notranji kompas in bolj kot na popolnost ciljam na iskrenost.«

Materinski dan z najlepšimi spomini

Pogovoriva se o družbi, v kateri živimo, Nina priznava, da jo utrudi zaradi hrupa, ki ne dopušča prostora za resničen stik: »Morda me najbolj zmoti pomanjkanje poslušanja in tega, da si ne znamo vzeti časa drug za drugega, brez telefonov, brez nenehnih motenj. Svet se mi velikokrat zdi zelo glasen, vsak dan smo obdani z ogromno informacijami. Zato mi ogromno pomenijo tišina, mir, stik z naravo, sprehod na najljubši hrib in to, da si znam vzeti čas zase ter za ljudi, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo. S svojim delom si vedno želim usmerjati pozornost na stvari, ki nas povezujejo, in ne na tiste, ki razdvajajo.«

V ljudeh znova in znova najde razlog za vero: »Veliko stvari me gane, zelo pogosto so to otroci s svojo iskrenostjo. Njihova dejanja so preprosta in srčna. Prav tako se me vedno znova dotaknejo dobrodelni nastopi in dogodki, pri katerih sodelujem. Tam se pokaže, kako zelo znamo biti ljudje povezani, kako znamo prisluhniti drug drugemu in kako v res težkih trenutkih znamo stopiti skupaj.«

FOTO: Dejan Javornik

Poseben pomen nosi datum njenega koncerta, ki bo na materinski dan: »Materinski dan mi vedno prikliče najlepše spomine na otroštvo. Spomnim se, kako sem se vsako leto z velikim veseljem naučila kakšno novo pesem, ki sem jo zapela mami. V vrtcu in pozneje v šoli smo pripravljali posebne spominčke in nekaj teh še danes hranim.« Spomin na mamo, ki jo je izgubila zgodaj, ostaja tih, a trajen: »Verjamem, da je vplivala tudi na moje glasbeno ustvarjanje. Čeprav je bila izguba težka, mi je tudi veliko dala in me naučila. Zaradi nje sem danes zagotovo drugačen človek. Vse, kar mi je dala, še vedno nosim s seboj, v življenju in v glasbi. Verjamem, da je na neki način ves čas ob meni. Tiho prisotna ob vsem, kar počnem,« se zadovoljno nasmehne.

V času, ko svet hiti in zahteva vedno več, Nina Pušlar vztraja pri drugačnem ritmu. Ostaja zvesta sebi. In morda je prav v tem bistvo Arie – ne kot spektakla, ki želi očarati, temveč kot izkušnje, ki ostane.