V Turčiji je veliko arheoloških najdišč iz časov stare Grčije in starega Rima; že več kot stoletje in pol arheologi intenzivneje iščejo dokaze o obstoju starih kultur in takratnem načinu življenja, zato ni presenetljivo, da občasno naletijo na zelo zanimive in za veliko večino ljudi morda tudi presenetljive najdbe. Eno takšnih so turški arheologi pred kratkim predstavili v članku, objavljenem v ugledni arheološki reviji Journal of Archeological Science: odkrili so dokaze, da so stari Rimljani pri zdravljenju nekaterih bolezni uporabljali tudi človeške iztrebke.
Puščanje krvi je bila popularna metoda zdravljenja.
Arheologi in zgodovinarji so bili s to prakso seznanjeni, saj so jo opisovali nekateri rimski pisni viri, zdaj pa so na voljo tudi fizični dokazi. Glavni avtor arheološke študije Cenker Atila, sicer vodilni arheolog na univerzi Sivas Cumhuriyet, je pred časom za CNN izjavil, da so ostanke človeških iztrebkov našli v nekaterih steklenicah iz rimskih časov, znanih kot unguentariji, ki so shranjene v muzeju v italijanskem Bergamu. Profesor Atila je steklenice in posodo proučeval za potrebe pisanja svoje knjige Stekleni predmeti iz Bergama, ki jo je izdal leta 2022.
Cenker Atila, profesor arheologije na univerzi Sivas Cumhuriyet, v mestu Pergamon
Sledi človeškega blata naj bi našel v sedmih posodah, svojo ugotovitev pa je potrdil na podlagi ostankov steklene posode, ki so jo našli v antičnem mestu Pergamon iz 2. stoletja. Potem ko je s sodelavci odstranil glineni ovoj na stekleni posodi, so analizirali rjave delce v njej in ugotovili, da gre za človeške iztrebke, pomešane s timijanom in oljčnim oljem. Timijan so uporabljali zaradi njegovih antibakterijskih lastnosti in za zatiranje vonja po blatu. Po vsej verjetnosti je bila posoda iz grobnice, v kateri so pokopali zdravnika ali bolnika, saj so Rimljani v grobnice umrlih polagali tudi nekatere luksuzne predmete, parfume in kozmetiko.
Stekleno posodo so našli v antičnem mestu Pergamon. FOTOGRAFIJE: Umit Bektas/Reuters
Prenos fekalij
»Ker so nam dobro znani antični pisni viri, smo lahko ugotovili, da gre za zdravilo, ki ga je uporabljal znani rimski zdravnik Galen,« je dejal Atila. Galen se je rodil v premožni grški družini v Pergamu in v zgodovini medicine velja za začetnika anatomije, bil je osebni zdravnik treh rimskih cesarjev. Njegovi medicinski zapisi so imeli zelo močan vpliv na načine zdravljenja več kot tisoč let. Najdba zdravila, ki ga je opisoval Galen, je bila za raziskovalce veliko presenečenje in vir neizmernega navdušenja. Prenos fekalij naj bi bila namreč ena najbolj posebnih starodavnih metod zdravljenja. Po navedbah takratnih zdravnikov so človeški in živalski iztrebki veljali za »zdravilo za različne bolezni, od vnetij in okužb do reproduktivnih motenj«, so zapisali avtorji raziskave. »Čeprav se danes o tem pogosto govori s previdnostjo in zavračanjem, teh metod tedaj niso jemali kot odvratne ali nerazumne. V starodavni farmakologiji so veljale za zelo učinkovite, pripisovali pa so jim tudi močan simbolni in čustven pomen,« so zapisali v članku.
Cenker Atila je pri analizi ostankov iz steklene posode sodeloval z Ilkerjem Demirbolatom, profesorjem farmakologije na univerzi Istanbul Kent.
Sicer pa odkritje turških arheologov za poznavalce zgodovine medicine ni presenečenje. Medicinska zgodovina je namreč polna nenavadnih, za današnje razmere celo grozljivih načinov zdravljenja. Za mnoge od njih bi danes dejali, da je nemogoče, da bi bile učinkovite, a dejansko so nekatere, kot kažejo sodobne raziskave, bolnikom koristile.
Rimski zdravnik Galen je prvi opisal načine zdravljenja z blatom.
Eno najbolj znanih starodavnih načinov zdravljenja je puščanje krvi. Več stoletij je veljalo prepričanje, da bolezni nastanejo zaradi neravnovesja štirih telesnih tekočin, rešitev pa predstavlja izčrpavanje presežkov tistega, kar ruši ravnovesje. Bolnikom so nameščali pijavke ali jim nadzorovano rezali žile in s tem zdravili vse, od vročine do glavobolov. Čeprav je lahko prekomerna krvavitev nevarna, pa je sodobna medicina ugotovila, da lahko nadzorovano puščanje krvi v resnici koristi ljudem, ki imajo preveč železa.
Ilker Demirbolat je analiziral ostanke človeških izločkov, ki so jih uporabljali za zdravljenje.
Vrtanje v glavo
Kirurgi so radi vrtali v lobanje, za to so uporabljali naostrene kamne; verjeli so, da lahko tako sprostijo zle duhove ali pozdravijo migrene in napade. Ostanki človeških skeletov kažejo, da je veliko ljudi preživelo te postopke in se je kost na lobanji znova zarasla. Ta metoda je bila predhodnica sodobne nevrokirurgije.
Stari zdravilci so za lajšanje bolečin uporabljali tudi strupe določenih kač.
Naslednja nenavadna starodavna metoda zveni kot grozljivka: zdravniki so rane zdravili tako, da so okoli položili žive ličinke določenih muh, da so pojedle mrtvo tkivo ran, zdravo kožo pa puščale nedotaknjeno. Tako so preprečevali gangreno in druge okužbe. Zanimivo je, da se metoda še vedno uporablja v sodobni medicini za zdravljenje kroničnih ran, ko antibiotiki ne delujejo več.
V stekleni posodi so našli rjave ostanke, za katere se je izkazalo, da gre za človeško blato, pomešano s timijanom in oljčnim oljem.
V starem Egiptu so ženske uporabljale nadvse nenavadno kontracepcijo – krokodilje iztrebke, pomešane z medom. Blaga kislost mešanice je delovala kot spermicid.
Plesen kot zdravilo
Stari Egipčani in Grki so za zdravljenje ran uporabljali plesniv kruh, na ta način so nevede uporabljali moč gliv, ki proizvajajo penicilin. Ko je Alexander Fleming leta 1928 odkril antibiotik penicilin, je potrdil tisto, kar so vedeli že v antičnih časih, da plesen lahko premaga bolezen.
Zdravilci so za lajšanje bolečin uporabljali tudi strupe določenih kač. Spojine v kačjem strupu lahko blokirajo živčne signale in v nekaterih primerih, kot zdaj ugotavljajo, celo učinkoviteje zmanjšajo kronične bolečine kot morfij. Starodavne kulture v antičnem svetu, od Indije do Rima, so verjele v zdravilno moč urina, uporabljali so ga za čiščenje ran, tudi pili so ga za krepčanje splošnega zdravja.
