Za Slovenijo obkrožili Zemljo

Ni lahko, gotovo. Pripravljeni smo žrtvovati vsa poletja za reprezentanco, za uspeh. Že nekaj več kot desetletje smo ustvarjali ta kult reprezentance. Je pa velika stvar tudi to, da smo v zadnjih letih res postali reprezentanca, ki lahko zmeraj posega po najvišjih mestih. To je še dodaten motiv za vse skupaj. Da osvajaš medalje, da si na vrhu. Ne spremeni pa dejstva, da je zelo zelo naporno. Še posebno ko postajaš starejši. Meni je bilo v zadnjih letih hudo hudo naporno, ampak še zmeraj sem šel zraven z največjim veseljem,« velikan slovenske odbojke Dejan Vinčić pojasni, zakaj je vsa ta leta, skoraj dve desetletji, iz leta v leto poletja posvečal reprezentanci. Kar 274 nastopov za Slovenijo ima, osvojil je štiri kolajne na evropskih prvenstvih, bil četrti na svetovnem prvenstvu 2022 in leta 2024 nastopil na zgodovinskih prvih olimpijskih igrah slovenske moške reprezentance. Zdaj je upokojen, a le reprezentančno, klubsko že pomaga vzgajati mladino v Kanalu ob Soči v klubu Alpacem Kanal, a nič manj zavzeto ne spremlja evropskega prvenstva, na katerem je Slovenija včeraj, v sredo, odigrala četrtfinale z Belgijci.

Dvakrat na Kitajsko

Naši odbojkarji so fenomeni, tako obsežnih reprezentančnih akcij nima nihče. Ko Dejan Vinčić pravi, da imajo odbojkarji verjetno najbolj naporna reprezentančna poletja, dajejo njegovim besedam precejšnji pomen številke. Slovenska moška reprezentanca je letošnji pogon zagnala že 20. aprila, ko se je prvi del izbrane vrste zbral na Primorskem. Do danes, 24. septembra, je minilo več kot pet mesecev oziroma kar 158 koledarskih dni. V tem času so odigrali 29 tekem. Pot jih je vodila iz Ljubljane na Kitajsko, v Beograd, znova na Kitajsko, nato še na Poljsko in v Italijo. V ligi narodov so odigrali 15 tekem in osvojili bronasto kolajno, sledile so priprave in evropsko prvenstvo. V skoraj pol leta so igrali in trenirali na dveh celinah, v petih državah, po grobi oceni so samo z letali opravili okoli 38.000 kilometrov. Če prištejemo še vse cestne poti med letališči, hoteli in dvoranami, so v nekaj mesecih skoraj obredli svet.

»Problem je v tem, da greš direktno iz reprezentance v klub, direktno v ligo, v nove pritiske. Nimaš časa, da bi se spočil, se posvetil družini, regeneriral in tako naprej,« pravi nekdanji slovenski reprezentant. In nadaljuje: »Vesel sem in ponosen, da se fantje še zmeraj z velikim veseljem odzovejo in pustijo poletja Sloveniji, reprezentanci, ne pa dopustom in uživanju.«

Preklop z Andreo Gianijem

Od prelomnega leta 2015 so slovenski odbojkarji na velikih mednarodnih tekmovanjih osvojili sedem kolajn: dve zlati, tri srebrne in dve bronasti. Trikrat so bili srebrni na evropskih prvenstvih (2015, 2019 in 2021), leta 2023 so na EP osvojili bron. Zlati kolajni so dodali v Evropski ligi leta 2015 in Challenger Cupu 2019, leta 2026 pa še bron v ligi narodov. V ta seštevek nista vključeni zmagi v 3. kakovostni skupini svetovne lige leta 2016 in 2. kakovostni skupini leta 2017.

Rok Možič z mlado gardo nadaljuje veliko delo predhodnikov. Foto: CEV

Prav to je v uteho našim fantom, da zadnjih 11 let redno osvajajo kolajne. »Na začetku je bilo veliko neuspehov in tudi nezadovoljstva. Tudi zveza in sama organizacija takrat še nista bili na ravni, na kakršni sta danes. V reprezentanci si porabljal tako svoj prosti čas kot svoj denar. Tistega obdobja se spominjam kot zelo lepega, po drugi strani pa je bilo tudi zelo naporno, predvsem v psihičnem smislu. Velikokrat smo bili prepričani, da bomo končno naredili korak naprej in prebili led,« priznava Vinčić. »Bratovščina smo bili vedno. Tisti pravi preskok pa smo zagotovo naredili z Andreo Gianijem, ko smo prvič posegli po največjih mestih in leta 2015 prišli v finale evropskega prvenstva. Takrat smo videli, da zmoremo. Dokazali smo sami sebi, da lahko. Morda smo igralci že prej vedeli, da imamo kakovost, Giani pa je bil tisti, ki je v to verjel in nam dal dodatno potrditev. On je bil prelomnica,« pravi Vinčić o Italijanu, ki je slovenskim odbojkarjem dal krila in jim pokazal, da lahko poletijo zelo visoko. »Takrat sem igral v Franciji. Giani me je poklical po telefonu, številke nisem poznal. Govoril je o meni, o mojih prednostih, mojem karakterju, tem, kako me vidi. Takoj sem videl, da je kot trener in kot osebnost naredil domačo nalogo, saj je o meni vedel ogromno. Postavil je jasne temelje in jasno pot. Pri njem je bilo tako: kar koli je rekel, si rekel samo 'da' in šel naprej. Poslušal si ga in delal, kar ti je naročil,« se spominja Vinčić.

Pod taktirko Gianija je slovenska reprezentanca stopila na zmagovito pot, vse drugo je zgodovina. Tudi na letošnjem evropskem prvenstvu je Sloveniji uspela menjava generacije. Vinčić verjame, da bo pripadnost reprezentanci ostala, kult izbrane vrste pa bo tudi prihodnje rodove igralcev povezoval tako močno, kot je povezoval njegovo generacijo.