Zakaj ni nobelovcev za matematiko

Oktober je čas Nobelovih nagrad, ko znanstveniki s področij fizike, kemije in medicine nestrpno pričakujejo novico, kdo bo na začetku decembra v Stockholmu prejel veliko zlato medaljo (in milijonček evrov). Celo ekonomisti (pa tudi književniki in aktivisti) pridejo na vrsto za svoj trenutek slave. Matematiki pa so, na njihovo veliko razočaranje, izpuščeni.

Nobelove nagrade za matematiko ni in je nikoli ni bilo. In, ne, kljub urbani legendi Alfred Nobel ni iz maščevanja zaobšel tega področja, ker naj bi imela njegova ljubezenska simpatija, Avstrijka Sofie Hess, afero s slavnim matematikom Gösto Mittag-Lefflerjem. Pravi razlog je veliko manj senzacionalen, a morda več pove o samem Nobelu, piše poljudnoznanstveni portal IFL Science.

Alfred Nobel (1833–1896) je bil švedski kemik, izumitelj in industrialec, ki ga je gnalo idealistično prepričanje, da lahko odkritja pospešijo napredek sveta k boljši prihodnosti. Nekoliko ironično je, da je bil njegov najslavnejši izum, poleg Nobelovih nagrad, eksplozivno sredstvo dinamit.

Alfred Nobel je bil človek uporabnih znanosti. FOTO: Gösta Florman/Wikimedia Commons, javna domena

Ob smrti je Nobel v oporoki izrazil željo po ustanovitvi nagrade, ki bi priznala tiste, ki so »človeštvu prinesli največjo korist«. Zapisal je takole: »Nagrade za fiziko in kemijo bo podeljevala Švedska akademija znanosti; tisto za fiziološke ali medicinske dosežke Karolinski inštitut v Stockholmu; tisto za literaturo Akademija v Stockholmu; in tisto za borce za mir odbor petih oseb, ki jih bo izbrala norveška skupščina.« Matematika preprosto ni bila omenjena. Nagrado za ekonomijo je kasneje, leta 1969, dodala švedska centralna banka, a matematika ni nikoli postala samostojna kategorija.

Najpogostejša razlaga za to je, da je bil Nobel človek uporabnih znanosti, praktičen mislec, ki so ga očarali izumi, inženirstvo in tehnologije, ki bi lahko spremenile materialni svet. Morda se mu je matematika zdela preveč abstraktna, preveč teoretična in preveč oddaljena od resnične koristi.

Morda nimajo svoje Nobelove nagrade, imajo pa tiho zadovoljstvo, da skoraj vsako nobelovsko odkritje stoji na ramenih njihovih enačb. FOTO: Francescoch/Getty Images

Tudi danes znanstvene nagrade pogosto dajejo prednost eksperimentalnim prebojem in oprijemljivim odkritjem pred čisto teoretičnim delom. Na primer, fizika je globoko zakoreninjena v teoriji in enačbah, vendar so nedavne nagrade prejeli znanstveniki, ki so se ukvarjali s kvantnim tuneliranjem v superprevodnih vezjih in napredkom v strojnem učenju, oboje pa je ohlapno povezano z elektrotehniko. Druga pogosta razlaga je, da so bili matematiki na Švedskem že zelo cenjeni, predvsem po zaslugi Göste Mittag-Lefflerja in njegovega vpliva v visoki družbi, vključno s kraljem Oskarjem II., ki je podeljeval nagrade matematikom po vsej Evropi.

Matematiki niso edini, ki so nenavadno odsotni iz Nobelovih nagrad. Tudi področja, kot so inženirstvo, biologija in okoljske znanosti, so izpuščena. A kljub temu te znanosti včasih najdejo pot skozi stranska vrata. Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino je pogosto podeljena za odkritja, povezana z biologijo, od strukture DNK do prebojev v genetiki in imunologiji. Prav tako se inženirski dosežki občasno uvrstijo pod okrilje fizike ali kemije, kot so inovacije v polprevodnikih, materialih ali laserski tehnologiji, ki so preoblikovale sodobno življenje.

Toda naj se vam matematiki ne smilijo preveč. Morda nimajo svoje Nobelove nagrade, imajo pa Fieldsovo medaljo, Abelovo nagrado in tiho zadovoljstvo, da skoraj vsako Nobelovo odkritje stoji na ramenih njihovih enačb.