
Galerija

Vsako pomlad ista zgodba. Komaj čakamo, da začnemo resno hoditi, teči ali kolesariti, pa se oglasi koleno. Najprej rahlo zategovanje. Potem špikanje pri hoji po stopnicah. In pomislimo: »To je to, staram se.«
Pa je to res? V večini primerov ne. Koleno ni šibko. Samo navajeno je bilo zimskega ritma – manj gibanja, manj obremenitev, manj stabilizacije. Ko nato nenadoma povečamo kilometre ali tempo, sklep dobi več dela, kot ga je vajen.
Koleno samo po sebi ni problem. Težava je pogosto v mišicah okoli njega. Če zadnjične mišice in stegna niso dovolj aktivni, koleno prevzame več sile. Če je gibljivost kolkov slabša, se obremenitev prenese navzdol. In takrat začne koleno opozarjati.
Vključimo vaje za moč, počepe, izpadne korake, dvige bokov – nič glamuroznega, a izjemno učinkovitega.
Velika napaka je, da bolečino ignoriramo. »Saj bo minilo.« Včasih res mine. Pogosteje pa se vleče tedne. Bolj pametno je takoj nekoliko zmanjšati intenzivnost in vključiti vaje za moč. Počepi, izpadni koraki, dvigi bokov – nič glamuroznega, a izjemno učinkovitega.
Pomembna je tudi podlaga. Preveč asfalta pomeni več udarcev. Preveč neravnih poti pomeni več stabilizacije. Prehodi naj bodo postopni.

In še nekaj: ogrevanje. Od pet do deset minut lahkotnega gibanja pred vadbo naredi ogromno razliko. Mišice se ogrejejo, sklepi dobijo več mazanja, telo je pripravljeno.
Kolena so pravzaprav zelo hvaležen sklep. Če jim damo čas in podporo, nam zvesto služijo desetletja. Problem ni pomlad. Problem je naš zagon brez potrpežljivosti.