Zavri in počakaj, da zavre

Par sivih las mi je pred kratkim povzročila ljubka hišica, saj je bilo treba otroško igračo pred uporabo sestaviti, s slovenskim prevodom navodil, ki so bila natisnjena na skromnem lističu in polna slovničnih napak, pa si nisem mogla kaj dosti pomagati. Slednje so res prav neugledna malomarnost, toda besedilo niti na ravni funkcionalne pismenosti ni bilo, tako sem slednjič klonila, polistala po mehko vezani knjižici, ki je bila poleg, in v njej med obsežno zbirko jezikov poiskala enega od tistih, ki jih obvladam vsaj na ravni razumevanja, da mi je frdamano, nič več ljubko reč končno uspelo spraviti skupaj.

Tovrsten odnos do potrošnika, ki kupi izdelek, je nespoštljiv. Kaj lahko ta v takem primeru stori? Za nadzor uporabe slovenskega jezika pri izdelkih je pristojen Tržni inšpektorat Republike Slovenije. Če deklaracije v slovenščini sploh ne bi bilo, bi tja lahko prijavila podjetje, ki ta izdelek prodaja. Toda, kaj pa, ko je ta sicer priložena, vendar je prevod besedila na njej na jezikovno tako nizki ravni, da je komaj razumljiv? Označevanje in predstavljanje izdelkov v slovenskem jeziku ureja Zakon o javni rabi slovenščine, ki, kot lahko izvemo na strani omenjenega inšpektorata, določa, da morajo ponudniki potrebne informacije glede uporabe in namembnosti izdelka posredovati v slovenščini oziroma v potrošniku na območju Republike Slovenije zlahka razumljivem jeziku. Namesto besednega sporočanja pa so dopustni tudi splošno razumljivi simboli in slike. Hm, ker sem potrošnik, kakršen je opisan, ki mu je uspelo na območju RS najti (dokaj) 'zlahka razumljiv' jezik v priloženi multilingvistični solati, povrhu pa sem, prepozno sicer, na zadnji strani opazila še trotelj ziher univerzalna navodila v slikah, mi pravzaprav ni bila kršena nobena pravica. Zakon o varstvu potrošnikov, v katerega 33. členu so posebej določene zahteve glede zagotavljanja navodil za uporabo v slovenskem jeziku, sicer poudarja, »da mora biti vsebina navodila za uporabo za potrošnika lahko razumljiva«. Navodila pogosto sprva niso lahko razumljiva, toda slej ko prej se nam večini uspe prebiti skoznje in usposobiti izdelek. Ali skuhati juho iz vrečke. Četudi navodila naročajo, kot se mi je pred kratkim zgodilo, naj vsebino vrečke vsujem v vrelo vodo in počakam, da zavre. To je najbrž nesmisel, a juha je na koncu kolikor toliko užitna.

Vsekakor človeku zavre ob tovrstnih malomarnostih. Le kaj je vzrok teh: slab prevod, površen jezikovni pregled prevoda oziroma to, da ta sploh ni bil opravljen, ali pa da ga je naredil robot oziroma umetna inteligenca? Najbrž odnos prodajalca do kupcev in jezika na splošno. Pa potrošniki? V taki situaciji se najpogosteje kar zadovoljimo s tem, da smo se kljub jezikovno kilavim navodilom slednjič nekako znašli, in zadeva je opravljena, hišica postavljena. Če pa bi bil moj jezik hiša, njeni nosilci ne bi bili ravno trdnega značaja.