Zavrnitve rodijo nove zgodbe

Urban Koritnik, frontman skupine Jet Black Diamonds, ne gradi distance, temveč bližino, in v tem postaja eden bolj prepoznavnih glasov svoje generacije. Njihova glasba nastaja kot odziv na odnose, razpoke odraščanja in tiste vmesne prostore, kjer stvari še nimajo jasnih imen. Jet Black Diamonds niso projekt, temveč odnos – in Urban je njegov najvidnejši, a hkrati najbolj nepretenciozen nosilec.

Njegov izraz ne izhaja iz mitologije rock zvezdništva, temveč iz prepoznavanja – v drobnih situacijah, odnosih in tihih premikih vsakdana, ki jih njihova glasba prevaja v nekaj skupnega. To je generacija, ki ne potrebuje velikih izjav, da bi povedala veliko; dovolj je, da pove resnico na način, ki jo naredi deljivo. Skupina, ki stoji za uspešnicami Večvredne romance, Retro anorak, Še zadnjič in Kje ste vsi?, z novima skladbama odpira naslednje poglavje svoje zgodbe. Ljubljena in Pet let vsaka na svoj način ujameta njihovo značilno vmesnost. Prva kot impulzivna, skoraj eruptivna izpoved ljubezni, ujete v trenutku, druga kot ritmičen, rahlo nostalgičen razmislek o prostoru med odhajanjem in vračanjem, med domačnostjo in samostojnostjo. Obe kažeta na več igrivosti in drznosti, ki si ju bend dopušča. Ta premik spremlja tudi prenovljena vizualna podoba, pod katero se podpisuje oblikovalec Matej Ferlič, z logotipom, ki združuje diamant in grozd kot subtilen poklon vipavskim koreninam ter obenem ohranja retro pridih, ki ga je v njihovi glasbi mogoče čutiti od začetka. Ko danes Koritnik pogleda na njihovo pot, jo opiše preprosto: »Zgodba Jet Black Diamonds se je gradila postopoma, ampak precej spontano, predvsem zaradi ljubezni do glasbe.«

Gotovosti pri ustvarjanju ni

Njegovi začetki so bili precej drugačni od tega, kar danes slišimo na odru. Harmonika, zgodnji vplivi narodnozabavne glasbe, šele kasneje rock. A želja po lastnem izrazu je bila prisotna že zelo zgodaj, čeprav sprva neizoblikovana: »V bistvu se je želja po avtorskih pesmih pojavila že na začetku, a je kot 16-, 17-letniki še nismo znali povsem uresničiti. S prihodom bivšega basista Mateja Kompare so naši komadi dobili tudi besedila, in od takrat ustvarjamo izključno avtorske pesmi.«

Njihovi komadi pogosto nosijo lahkotno, nalezljivo formo, pod katero pa so zelo konkretna čustva – in prav v tem se skriva njihova moč. Urban tega ne razume kot strategijo, temveč kot posledico procesa: »Mislim, da v bendu nikoli nismo razmišljali preveč strukturirano, vedno smo dali prednost iskrenosti in občutkom tistega obdobja. Zato so tudi glasba in besedila taka, kot so – ker smo to mi v tistem obdobju.«

Zgodba Jet Black Diamonds se je gradila postopoma, ampak precej spontano, predvsem zaradi ljubezni do glasbe, pravi. FOTO: Dejan Javornik

Ob izidu novih singlov se znajdejo v zanimivi točki – med začetniško svobodo in zavedanjem, da jih scena že opazuje z več pozornosti. »Svobodo morda čutim v tem, da komade gradimo skupaj z bendom in smo skozi leta prišli do točke, ko se lahko precej igramo. Po drugi strani pa je zagotovo prisoten tudi pritisk, da morajo biti komadi dobri oziroma da stremimo k temu, da je vsak naslednji izdelek še boljši od prejšnjega.« Ob tem priznava, da gotovosti pri ustvarjanju pravzaprav ni – in da je razmerje med občutkom in odzivom publike pogosto nepredvidljivo: »Skozi leta smo spoznali, da je lahko komad vsem v bendu 'delal', pa ga publika ni sprejela tako, kot smo pričakovali. Vseeno pa pri vsakem komadu, ki ga izdamo, začutimo, da je to to.«

Pred vsakim nastopom trema

Skupina ponuja fragmente občutij in prepušča poslušalcu, da jih sestavi sam. Ko pogovor zaide v vprašanje osebnega razkrivanja, Urban postane nekoliko bolj zadržan. »Zagotovo obstajajo neke meje, do katerih se bom odprl. Zaenkrat sem še v iskanju teh meja, tako da težko povem.« Podobno previden je pri širših družbenih temah, do katerih zavestno ohranja distanco: »Po pravici povedano se teh tematik raje izogibam, ker nočem biti pridigar tega, kaj je prav in kaj ne. Najraje se dotikam osebnih zgodb ali zgodb ljudi, ki so mi blizu.« Meja med iskrenostjo in izpostavljenostjo se mu zdi zelo individualna: »Mislim, da je ta meja odvisna od avtorja do avtorja. Nekateri si upajo malo več, drugi malo manj. Nekateri bi za izpostavljenost naredili vse, drugi pač ne. Če je neka zgodba preveč osebna, a bi jo še vedno želel deliti, se besedilo navadno priredi tako, da je v drugi osebi.« Ravno ta dvojnost ostaja ena ključnih značilnosti njihovega izraza, preplet osebnega in deljivega. »Zase bi rekel, da sem precej nostalgičen človek, zato se pogosto zgodi, da so si nekatere zgodbe med sabo podobne. Ampak če je nekaj iskreno napisano in tudi odpeto, vsaka zgodba dobi svoj smisel.« Urban na odru deluje kot nekdo, ki nima težav z izpostavljenostjo, a ta suverenost je, kot pogosto pri najbolj prepričljivih frontmanih, nekoliko varljiva. »Uf, morda res deluje suvereno, ampak se pred vsakim nastopom soočam s tremo – včasih je večja, drugič manjša, a je vedno prisotna.«

Urban in Danica FOTO: Dejan Javornik

Strah pred koncem

Ko govori o svoji poti, o bendu in ustvarjanju, se izrisuje portret nekoga, ki ne skriva, da še vedno išče. V tem iskanju ostaja tudi prostor za dvome, napake in zavrnitve. »Mislim, da smo glasbeniki precej čustveni, zato so zavrnitve zagotovo boleče. Po drugi strani pa ravno ta čustva, čeprav negativna, rodijo nove zgodbe.«

Morda prav zato svojo generacijo vidi skozi prizmo ironije: »Zdi se mi, da je pri vseh tematikah, ki odpirajo težja vprašanja, dobro uporabiti ironijo, da se na koncu poslušalec vpraša, ali je avtor mislil resno ali ne.« Ko se odmakne od odra in vloge frontmana, se slika umiri: »Sem navaden 24-letnik, ki živi na vasi, končuje študij in rad hodi na sprehode v naravo.« Ravno v tej preprostosti je verjetno tudi njegovo ravnotežje. In ko pogled usmeri naprej, je njegov največji strah presenetljivo preprost – in zelo iskren: »Zagotovo to, da bi se stvari ustavile. Z nekaterimi fanti iz benda se poznamo že več kot 10 let, spoznali smo se v različnih bendih. Vedno nas je povezovala glasba, zato bi rekel, da je največji strah, da bi se ta glasbena pot nekoč ustavila.« Novo poglavje Jet Black Diamonds ni prelom, temveč nadaljevanje z več zavesti o tem, kaj želijo povedati in kako želijo zveneti. Več drznosti, več igre, a ista potreba po iskrenosti, ki jih je pripeljala do sem. In če je Urbanov največji strah, da bi se ta pot nekoč ustavila, je v tem tudi najbolj jasen razlog, da se verjetno še dolgo ne bo.