Zbogom, Začarani gozd

Bil je prečudovit travnik. Šavje na njem je pričalo o ostanku močvirja, ki se je nekoč razprostiralo še daleč proti jugu. Skrit za debli velikanskih dreves, ki pripovedujejo o njihovi starodavnosti, pod morjem trepetajočih listkov ogromnih krošenj se je zdel kot pozabljen. Eden zadnjih nepozidanih kotičkov Mestnega loga v Ljubljani. V zimskih jutrih in poletnih večerih je sprehajalcem vedno znova ustvarjal najlepše trenutke dneva z mističnimi meglicami in ptičjim zborom za spremljavo. Sprašujem se, kam bodo šli zdaj, sprehajalci in ptice. Pozabile ga niso niti žabe v nizkih kotanjah, polnih vode, ki so se na njem čarobno pojavile vsako pomlad. Ob mraku so z reganjem iskale svojo izpolnitev. Kam bodo šle zdaj? In vse druge živali, ki so se vsako leto točno ob svojem času pojavile tam – črički, srne in druga divjad –, kje ga bodo iskale spomladi? Ni ga več. Pred usodnimi sedmimi leti je njegovo zgodbo za vedno zapečatila obljuba župana Ljubljane športni plezalki, da bo Ljubljana dobila nov sodoben plezalni center, če na olimpijskih igrah osvoji zlato medaljo. Janja Garnbret je prvo olimpijsko medaljo osvojila 6. avgusta 2021, in tako je bila usoda izpolnjena. Za uresničitev te obljube je bil žal izbran prav ta travnik. Na začetku tega poletja so ga ogradili z železno mrežasto ograjo, pripeljali buldožerje, drevesa so padla … Gradnja se je začela. Izgradnja, kot bi rekli v jezikovni stilistiki slabo podkovani ljudje. Ampak tokrat me ne moti to. Moti me nesmiselnost izbrane lokacije.

Mistične meglice v Začaranem gozdu FOTO: Maša Močnik

FOTO: Maša Močnik

Pred leti sem nastopala na festivalu alternativne glasbe Hlukova mysteria v Ostravi na severozahodu Češke, na meji s Poljsko. V tem postsocialističnem mestu je umetniški klub našel svoje prostore v opuščeni rudniško-industrijski coni. Ko sem si jo ogledovala, pa sem naenkrat zagledala smerokaz za: lezecko stěno! To je po češko plezalna stena. Znotraj ene od stavb je fantastičen plezalni center z res visoko steno in barom. Prav navdušujoče je, kako so ta degradirani prostor spremenili v mesto športa in kulture. Tako gre to po češko.

Novi center plezalnih športov na Viču pa pomeni konec življenjskega prostora za mnogo živali in poslabšanje življenja ljudi, ki živimo v bližini. To ni vredno nobenega, še tako bleščečega se zlata. Oči male deklice, ki se je tam rada sprehajala, so se med svetlikanjem svetlobe skozi veje zableščale mnogo lepše, ko je prav tam prvič uzrla srno, zajca … Ta kraj je poimenovala Začarani gozd. Naš Začarani gozd zdaj stoji nekje gor v nebesih. Noben plezalec na svetu ni tako dober, da bi lahko kdaj splezal vanj.