Ena od stvari, ki Evrovizijo spremljajo že zelo dolgo, je tudi to, da deli ljudi. Medtem ko eni zatrjujejo, da je festival preživet, drugi menijo, da gre v korak s časom, tretji so neomajni, da nič v zvezi s politiko nima česa iskati na njem, četrti pravijo, da to ni prav in da glasba ne pozna meja. In še bi lahko naštevali. Dejstvo je, da festival traja že dolga desetletja, prav ta konec tedna pa bo letošnji veliki finalni večer za najboljšo pesem Evrope. Ena od legend Evrovizije je Daniel Popović. Pevec, ki je na območju nekdanje Jugoslavije še vedno rekorder v prodaji ene same plošče. Bio sam naivan je bila prodana v 1,200.000 izvodih in dvanajstkrat ponatisnjena, Džuli pa prepeta v številne jezike. Na svetovnih lestvicah je bil celo pred Davidom Bowiejem in Michaelom Jacksonom, delil si jih je z Eurythmics, Spandau balletom, Neno, Police, Culture clubom … Čeprav pesem Džuli na finalnem izboru v Münchnu ni zmagala, osvojila je 4. mesto, je več kot 40 let kasneje še vedno najuspešnejša in najbolj znana jugoslovanska evrovizijska tekmovalna skladba vseh časov. Nihče v zgodovini jugoslovanske glasbe in pozneje nekdanjih republik ni tako odmevno nastopil na Evroviziji, zato je Daniel idealni sogovornik pred vrati finala.
Še spremljate festival? Kakšen se vam zdi danes?
Seveda, vsako leto, vendar takšen, kot je danes, ni več podoben Eurosongu, ko sem bil sam tam. Prerasel je v nekakšen evrocirkus, bi temu rekel, vsi vidimo, da težko zmaga skladba, ki je res všeč publiki, celoten spektakel je grajen bolj na čudnih kostumih in točkah, ki niso za nikamor. Ne ceni se več skladbe in pevca, v ospredju je samo, kdo bo pripravil boljši šov.
Tudi letos je bilo veliko hude krvi in nasprotujočih si mnenj o udeležencih, predvsem s političnih stališč, zaradi vojn in podobno.
Nikoli se ne mešam v politične zadeve, ampak če so pravila, da se zaradi agresije izloči enega, bi moralo veljati to za vse, ki povzročajo vojne in trpljenje po svetu. Podpiram odločitev Slovenije in drugih držav, ki so se odrekle udeležbi iz tega razloga. Glasba bi morala združevati ljudi, ne jih razdvajati. Leta 1983, ko sem bil na Eurosongu, je bila scena za vse enaka, skromna, vsi so poslušali samo glasbo in izvajalca in ocenjevali to, kar je pomembno.
Štejem si v čast, da mi »kradejo« svetovne zvezde, kar pomeni, da sem odličen avtor in imam sluh za dobro glasbo, pa vendar, vpraša se za dovoljenje, je tako?
Bi danes vseeno sodelovali na tem festivalu?
Z veseljem. Vsako leto pošljem pesmi tudi za druge države, nekje sem prišel v ožji izbor in so se mi tudi zahvalili za poslano skladbo, v državah bivše Juge pa je to precej bolj delikatno, saj se ne ceni starejših, izkušenih izvajalcev, ki so že dosegli uspeh na velikih odrih in zunaj meja. Priložnost dajejo ali enim in istim izvajalcem ali mladim, neuveljavljenim. Vsi bi morali imeti enake možnosti, ne glede na to, koliko si star; tako cenijo svoje izvajalce na Irskem, na primer Johnny Logan je Irsko kar trikrat zastopal na Eurosongu, zdaj tudi Loreen za Švedsko ... Ker vedo, kaj je šifra za uspeh. Zakaj moje skladbe, ki so kvalitetne in primerne za Eurosong, ne pridejo na izbor, pa je vprašanje za tiste, ki to izbirajo. Publika in oboževalci me vedno sprašujejo, zakaj ne grem spet na Evrovizijo, da bi me radi videli. Kako naj jim razložim, da ni problem v meni?
Z ženo Aleksandro letos praznujeta okroglih dvajset let zakona. FOTO: Osebni Arhiv
Z legendarno Džuli ste nastopili s sestrama Barudžija, ki sta bili tudi članici nekoč priljubljene skupine Aska. Ste še kaj v stiku z njima?
Vem, kje živita, ustvarili sta si vsaka svojo družino, vem, da sta super, in to je to. Če z nekom ne sodeluješ stalno, se poti v življenju ne križajo.
Glede Džuli, ki je že zdavnaj ponarodela, se je veliko debatiralo o tem, ali gre za resnično dekle. Za vašo ljubezen? Kolikor vem, tega nikoli niste izdali ali do konca povedali.
Ne, ni bila moja ljubezen, bilo pa je dekle, ki sem jo spoznal na morju, ko sem z bendom igral na hotelski terasi v Črni gori in sva se takrat družila, poletna romanca pač, vendar ni bila Džuli. Pa je nastala ideja o zgodbi, ki nekako sovpada s pesmijo.
V zvezi z vami in Džuli so številne anekdote. Ena je povezana z vašo prav tako legendarno kolegico Lepo Breno. Leta 1983 je bila glavna, največja atrakcija v zgodovini jugoslovanske glasbe in je s skupino Sladki greh veljala za absolutnega zmagovalca, da bo zastopala Jugoslavijo na Evroviziji. Potem pa ste, na vsesplošno presenečenje, zmago gladko odnesli vi, ki ste bili takrat pravzaprav še precej neznani. Se vam je Brena kasneje res maščevala, ker ste ji pred nosom speljali pot na največji evropski glasbeni oder?
Res (smeh). Leta zatem sem skupaj z Vladom Kalemberjem in Alenom Islamovićem sodeloval v njenem spotu za skladbo Jugoslovenka. Snemali smo na zanimivih, veličastnih predelih nekdanje skupne države, tudi sredi divjine. In se je zgodilo, da sem bil po scenariju na tleh, snemali pa so me iz helikopterja. In helikopter nekajkrat zaokroži po zraku, posname kadre … in odleti. Sprva sem mislil, da gre za potegavščino, potem jih pa kar nekaj časa ni bilo več od nikoder. Pozneje so mi povedali, da so šli na kosilo, mene pa iz žlehtnobe pustili čakati nekaj ur. Bilo je tik pred nočjo, daleč sredi ničesar na Durmitorju, in me je postalo že strah. Tam so namreč med drugim tudi volkovi. No, potem so le prišli in me pobrali. Pozneje mi je Brena v smehu povedala, da je šlo za majhno povračilo za zmago za Evrovizijo.
Toliko je koncertov, veselic in raznih dogodkov, kamor bi me lahko povabili, ker me ljudje želijo videti, pa se ne spomnijo name, pravi Daniel Popović. FOTO: Karla Matulina
V zadnjem času ste imeli več okroglih obletnic. Obletnico vašega nastopa na Evroviziji, dopolnjenih 70 let, 20 let zakona. Ste naredili kakšno bilanco? Kako ste zadovoljni z njo?
Res je, dopolnil sem 70 let, vendar se počutim mladega, ustvarjam ravno tako kot prej, delam nov album, pišem pesmi, leta so samo številka. Ne pijem alkohola, veliko hodim v naravo, zdrav sem, in to največ šteje. Od Evrovizije je minilo 43 let, 55 let sem na sceni in imam 45 let diskografije. Vse življenje sem pri eni založbi, Croatii Records, bivšem Jugotonu, tako zvest eni založbi je malokdo. In da, letos bova z ženo praznovala 20. obletnico poroke, definitivno jo bova lepo proslavila, oba si to zasluživa. Mogoče ji napišem kakšno pesem (nasmeh).
Pravite, da ste vsa leta zvesti eni produkcijski hiši. Je res, da ste z njimi podpisali kar 100-letno pogodbo?
Res. Žal je leta 1993, ko je prišel na čelo založbe, Ante Glibota enostransko prekinil to pogodbo. Pozneje sem sicer spet snemal za Jugoton oziroma sedaj Croatia Records.
Danes ni več podoben Eurosongu, ko sem bil sam tam. Ne ceni se več skladbe in pevca, v ospredju je samo, kdo bo pripravil boljši šov.
Bi danes s časovne distance naredili kaj drugače? Z današnjimi izkušnjami in modrostjo, ki jih prineseta čas in kilometrina?
O, ja, definitivno marsikaj. Od 16. leta sem delal v glasbi, igral v spremljevalnem bendu Meri Cetinič in drugih ter tako nabiral izkušnje. V svet slavnih sem bil tako rekoč vržen, čez noč, kot če bi iz vrtca prišli neposredno na fakulteto. Bil sem mlad, naiven, okrog mene se je v trenutku pojavilo kup ljudi, ki so hoteli delati z menoj, vendar so bili vsi bolj ali manj zlonamerni, gledali so samo nase, na svoj dobiček, ker sem bil njihovo 'zlato jajce', saj sem bil mega popularen. Ne samo v bivši Jugoslaviji, tudi po Evropi, Skandinaviji, v Rusiji, povsod sem imel razprodane koncerte, na Norveškem imam še vedno svoj fan club.
Kje pa se je zalomilo?
Ko se je v Jugoslaviji začela vojna, se je vse ustavilo. Vsi so se popredalčkali po nacijah, in če nisi bil njihov, so te odrezali s TV in radijskih postaj, enostavno nisi več obstajal. Čeprav sem po očetu pediatru Črnogorec, po mami pianistki Belgijec, sem bil nekako izločen. Od 16. leta sem živel v Zagrebu, delal, si tam ustvaril družino, vendar nikoli več ni bilo tako, kot je bilo prej. Niso me več klicali v oddaje, nisem imel nastopov, čeprav sem tam živel. To se je začelo šele pred kratkim malo popravljati, da so se spet spomnili name in me vabijo na nacionalno televizijo in drugam. Politika je res hudič, nastradamo pa mi, ki z njo nimamo ničesar. Leta 1991 bi skoraj drugič odšel na Eurosong, Jugovizija je bila v Sarajevu. Nastopil sem s pesmijo Ma daj obuci levisice, koreografijo za katero smo vadili več mesecev, nastop je bil v nulo, vodili smo nonstop, na drugem mestu je bila Bebi Doll za Srbijo. Zadnji so glasovali s TV Titograd in zadnji član žirije mi je dal točko manj, da sem padel na drugo mesto in na Eurosong je odšla Bebi Doll ter zasedla zadnje mesto. Ta žirant je pozneje z obžalovanjem javno priznal, da so ga v to prisilili, ker bi zmagal jaz in moja ekipa, pa je bila spet v ozadju politika. Na enem zaslonu smo gledali glasovanje, na drugem pa tanke, ki so se pomikali po ulicah. Grozljiva izkušnja. In vem, da če bi takrat odšel na Eurosong, bi bili v samem vrhu, to so mi rekli vsi.
Vsako leto pošljem pesmi tudi za druge države, nekje sem prišel v ožji izbor in so se mi tudi zahvalili za poslano skladbo, pravi. FOTO: Karla Matulina
Večinoma vas poznamo kot pevca in seveda po Džuli. Marsikdo ne ve, da kot avtor stojite tudi za precej uspešnicami drugih znanih izvajalcev.
Res je, napisal sem ogromno hitov za druge izvajalce. Za Doris Dragović, Zlatka Pejakovića, skupino Flamingo, Srebrna krila, Jasno Zlokić, Mineo, Rebeko, Nives Celzijus, Željka Bebeka, Darka Domijana, Sergeja Ćetkovića, ansambel Zadetek, skupino Turbo X, Krunoslava Slabinca, Duška Lokina, Džo Maračić - Makija, Jasmina Stavrosa, Alko Vuica, Meri Cetinić, Vladimirja Kočiša - Zeca, Severino in druge. Sploh po letu 1991, ko se je začela vojna na Hrvaškem, sem bil vse dni zaprt v studiu in samo ustvarjal in ustvarjal. Kot verjetno veste, si je tudi kup tujih avtorjev izposodilo več mojih skladb in so postale hit, če omenim samo pri nas O ne cheri, za katero je pokojni Aco Razbornik dobro vedel, da je moja, pa Djevojka sa polja zelenih, kjer si je Željko Joksimovič vzel cel refren moje pesmi Što sam ti srečo kriv, da ne govorimo o skupini The Weekend, ko so si izposodili melodijo iz moje pesmi Znam da ti si ta za svojo Save your tears. Poslušajte skladbe, pa boste videli, da govorim resnico. Štejem si v čast, da mi »kradejo« svetovne zvezde, to pomeni, da sem odličen avtor in imam sluh za dobro glasbo, pa vendar, vpraša se za dovoljenje, je tako?
Na enem zaslonu smo gledali glasovanje, na drugem pa tanke, ki so se pomikali po ulicah.
Posebna zgodba je vaš album Fantazija iz leta 2013. Ste avtor popolnoma vsega v zvezi z njim, kar je zelo redko na sceni.
Album sem od začetka do konca v svojem studiu delal popolnoma sam: skladanje, besedila, igranje kitar, klasične, električne, bas, glavni vokali, spremljevalni vokali, programiranje, aranžmaji, miksanje, mastering.
Ena od zanimivosti o vas je povezana s sedaj že skoraj legendarnim filmom Neverending story. Naslovno skladbo je zapel in z njo požel velik uspeh nekoč priljubljeni angleški zvezdnik Limahl, skladba pa je bila prvotno namenjena vam. Zakaj jo je posnel drug izvajalec?
Uf, ko to kdo omeni, mi postane slabo, ko se spomnim, kako so me prinesli okrog. Producent pesmi me je iskal po Zagrebu, takrat še ni bilo mobilnih telefonov, nastanil se je v hotelu in čakal mesec dni na moj klic, ki pa ga ni bilo od nikoder. Klical je na stacionarni telefon v založbo, povedal, da bi radi, da jaz odpojem to pesem, z založbe pa mi tega niso posredovali, saj bi to pomenilo, da bi njihovo zlato jajce odšlo v tujino in bi s tem izgubili zaslužek. Ko sem to po nekem času po naključju izvedel, nisem mogel verjeti, da so mi to onemogočili. Svetovno kariero bi lahko imel danes zaradi tega. Vesel sem, da živim v Sloveniji, še vedno pa ne razumem, da je toliko koncertov, veselic in raznih dogodkov, kamor bi me lahko povabili, ker me ljudje želijo videti, pa se ne spomnijo name. Niti v Domžalah, kjer živim, še nisem imel nastopa, razen promocijskih za kakšen radio, pa me imajo pred nosom. Nisem človek, ki bi se rinil v ospredje za vsako ceno, me pa to žalosti, iskreno.
Bil je mega popularen, ne samo v bivši Jugoslaviji, tudi po Evropi, na Norveškem ima še vedno svoj fan club. FOTO: Osebni Arhiv
Za vas velja, da ste deloholik, to drži?
Vsekakor. Veliko časa preživim v studiu, ustvarjam skladbe … Tam je v bistvu moj drugi dom, pogosto je bilo tako, da v določenih trenutkih zaradi obilice dela tudi prvi.
Doma imate hišne ljubljence, zajčke. Menda ste spretnih prstov pri izdelavi različnih stvari in igrač zanje.
Obožujem živali, več kot 10 let sva z ženo imela zajčke, nazadnje dva, ki pa sta letos zaradi zdravstvenih težav poginila v kratkem obdobju. Toliko solz, kolikor sva jih pretočila za vsakega od njih, nisva pretočila zaradi drugih stvari. Izjemno se navežeš nanje, in ko odidejo, odide del tvojega srca. To so bili najini družinski člani, najine male kosmate ljubezni, in ne moreš preboleti. Vsakič ko vidiva sliko ali video, se razjokava. Zato sva se odločila, da ne bova imela nobene živali več, vsaj zaenkrat ne, prevelika obveznost je in še večja žalost, ko jih izgubiš. Izdelal sem jim kletke, hiške, vse, živeli so kot v raju, vse so imeli in vesel sem, da sva jim nudila vso ljubezen in oskrbo.
