Komentar Primoža Kališnika: Ženske, morda vaš mož sploh ni najslabši

Ta tekst sem napisal sredi čudnega dneva. Zdel se mi je tako slab, da sem ga hotel zbrisati. Namesto tega sem sedel na kolo in se spustil s hriba. Kakšno uro in pol sem mešal švic, neumnosti in misli.

Ko sem se vrnil, sem ga še enkrat prebral. Še vedno mi ni bil všeč. Zbrisal ga nisem. Dopisal sem samo zadnja dva odstavka.

Moralni temelji Evrope niso nastali v enem velikem zgodovinskem trenutku. Niso kot zakon, ki ga nekdo napiše in potem velja za vedno. Nekdo je postavil temelje, drugi so dozidavali, tretji popravljali razpoke.

Na začetku so bili Grki. Nemirni duhovi, ki niso znali živeti brez vprašanj. Evropi so dali idejo, da človek uporablja razum. Da se lahko sprašuje o svetu, pravičnosti in smislu življenja. Da resnica ni nekaj, kar preprosto sprejmeš, ampak nekaj, kar iščeš – skozi pogovor, spor in razmislek.

Potem pridejo Rimljani. Manj romantični, precej bolj praktični. Razumeli so, da sama filozofija ne drži skupaj družbe. Potrebna so pravila. Potrebno je pravo. In predvsem ideja, da zakon ne sme biti samo orodje močnih, ampak okvir, ki velja za vse.

Tretji sunek pride iz svetopisemske tradicije. Ta evropskemu prostoru prinese misel, da ima vsak človek dostojanstvo. Da življenje ni samo biološko dejstvo, ampak nosi notranjo vrednost. Da šibki niso breme, ampak odgovornost skupnosti.

Iz teh treh virov – grškega razuma, rimskega prava in judovsko-krščanske etike – se počasi oblikuje nekaj, kar danes pogosto jemljemo kot samoumevno: spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda vesti, enakost pred zakonom.

Evropska zgodovina seveda nikoli ni bila čista zgodba o napredku. Polna je bila vojn, nasilja in krivic. Velikokrat so bile prav tiste vrednote, o katerih je Evropa govorila, tudi poteptane.

A zanimivo je nekaj drugega: prav iz teh napak se je vedno znova rodila tudi sposobnost samokritike.

Iz katastrof so nastajale nove ideje. Ideja pravne države. Ideja človekovih pravic. Ideja, da se o oblasti lahko javno razpravlja.

In za silo nam je v maternici stare dame kar šlo.

Evropska moralna dediščina je zato bolj proces kot dokončan projekt.

Tudi islamske družbe imajo svoje moralne temelje. Njihovo izhodišče je drugačno, a notranja logika je podobna. Osrednji vir je versko izročilo: Koran, izročilo preroka Mohameda in pravno-etična tradicija, ki jo poznamo kot šarijo.

V tem svetu vera pogosto ni samo zasebna stvar. Bolj je okvir, ki prežema življenje – od osebne morale do družbenih pravil. Ideja je, da zakon, etika in vsakdanje ravnanje skupaj odražajo Božjo voljo.

Iz tega izhajajo vrednote, ki imajo v številnih islamskih družbah velik pomen: pravičnost, pomoč revnim, spoštovanje družine in močna solidarnost skupnosti.

Ko vse to bereš, ugotoviš nekaj precej preprostega. Kjer koli na svetu ljudje molijo, si večinoma želijo podobnih stvari: stabilnih družb, reda in miru.

Vse velike religije govorijo o moralnem redu.

Toda ko pride do vojne, se te velike moralne arhitekture pogosto sesujejo zelo hitro.

Pred kratkim je bila v Iranu zadeta dekliška šola. Ubitih je bilo skoraj sto sedemdeset deklet. Starih med sedem in dvanajst leti.

Ne vemo povsem natančno, kdo je izstrelil raketo. Najverjetneje je bila namenjena vojaški bazi, ki je stala poleg šole.

In tako smo spet pri znani razlagi: nihče v resnici ni hotel zadeti otrok. Zgodila se je napaka. Nesreča. Kolateralna škoda.

Očitno je bila šola preprosto na napačnem mestu.

Očitno je bila postavljena na napačnem kraju.

Očitno je bila preblizu vojaške baze.

Očitno je bila pač na napačni koordinati.

Očitno se z moralnimi normami nikjer na svetu ne znajdemo prav dobro.

Ampak, saj veste – to je bilo daleč stran.

Pravijo, da je svet postal globalna vas. To je sicer dobra novica. Razen v enem pogledu.

V globalni vasi so tudi nesreče bližje.

Nekoč se lahko zgodi, da bo proti našemu mestu letel dron. Ne bo povsem jasno, od kod je priletel in kdo ga je poslal.

Vemo pa nekaj drugega.

Ko takšna stvar zadene šolo, umre približno toliko otrok, kot jih je v nekaj razredih.

Recimo od sedem do dvanajst let.

Običajno se takšne stvari zgodijo dopoldne. Med deseto in enajsto uro.

Takrat so otroci v šoli, se učijo. Vemo, da so na varnem.

Vsaj mislimo, da so.

Potem je tako, da psihopat reče: »Včasih merim natančno, včasih pa ne.«

Razlika med pristopoma je morda samo 170 mrtvih deklic.

Tu sem prišel s kolesa, da bi zbrisal, pa sem le dopisal – kot sem že omenil – dva odstavka.

Kar se mene tiče, je slovenski zet, predsednik sindikata najbogatejših Zemljanov poklicni ugaševalec rojstnodnevnih svečk. Poklicni »pihni svečko«, ki v družbi morilcev mirno ugasne še kakšno otroško življenje.

In, drage Slovenke, morda vaš mož sploh ni tako grozen.

Kakšna je imela več smole.