Zimska pravljica

Ljudje smo pa res čudni. Že več let se pritožujemo, da zima ni več prava zima, saj da so temperature previsoke, da je snega kvečjemu za vzorec, da je globalno segrevanje uničilo podnebje. Mar bomo svojim otrokom lahko le še opisovali, kako je bilo v starih časih, ko smo imeli tiste prave bele zime, je bilo prav tako slišati, pospremljeno z nostalgičnimi vzdihi. Kot bi res pripovedovali zimsko pravljico, kar je sicer izraz za, bolj strokovno rečeno, zimske razmere. No, zdaj pa ga imamo, obdarjeni smo bili s kar obilno snežno pošiljko, kar je priljubljen publicističen izraz za opazno količino snega – in že drugi dan smo se jeli pritoževati nad vsemi nevšečnostmi, ki jo ta prinese s sabo. Očitno v letih 'nepravih' zim nismo pozabili številnih izrazov, ki take razmere opisujejo, obdržali so se – kakor rečemo tudi za sneg; prav tako je pravilen izraz tudi, da obleži oziroma, bolj ekspresivno, da ga ni takoj pobralo, kar pomeni, da ni hitro skopnel. Plasti snega rečemo (debela) snežna odeja, najbolj čislana pa je še nedotaknjena – hoja po deviškem snegu nam dela posebno veselje, nič ni lepšega kot biti prvi, ki to plast predre, in pustiti v njej svoje sledi. V mestu je kaj malo takega veselja, saj od beline že drugi dan po sneženju ostane le sivo-črna brozga, in namesto škripanja celca (nedotaknjena plast snega) pod stopali je slišati le čmokanje po plundri. Drugače je v hribih, kjer se belina tako blešči, da nas lahko začasno oslepi – pojavu rečemo snežna slepota. V mestu pa je človek slep drugače, namesto da bi se znal veseliti, benti nad kidanjem, kakor rečemo odmetavanju snega z lopato. Ja, kakor čiščenju gnoja iz hleva, poznamo pa tudi rek, da je sneg gnoj za siromaka, torej da zemlji koristi in ga lahko dobi vsakdo.

Folklora je tudi pritoževanje nad komunalnimi službami, ki se mu tudi letos nismo izneverili, komaj uro po začetku sneženja so se že vrstile pritožbe, da nič ne delajo, kod hodi snežni plug, kakor rečemo pripravi za odstranjevanje snega, zakaj niso cest posipali, torej posuli s peskom, in da jih sploh niso solili. In zakaj, hudiča, ni avtobusa od nikoder?! Ker se prebija po mečavi, kakor starinsko rečemo mehkemu snegu na cesti. Otroci medtem delajo snežne angele, ki so k nam prifrfotali iz ameriške pop kulture, gre za ustvarjanje silhuete v snegu. Obdobje, ko je vse pod snegom, narava izkoristi za mir, za počitek, strokovno se temu reče tudi zimska dormanca. A sodoben človek ne pozna spokojnosti, v svetu stalne produkcije se nikoli nič ne ustavi, rine naprej brez prestanka, skozi zamete, če je treba, kida, pluži, sipa, soli. In besno tip-, tip-, tipka v telefon. Kot so snežinke povsem mirno pik, pik, pik prebadale nebo. Stopila sem k oknu kot nekoč in upala, da še vedno deluje tisto, da če gledaš gor, dobiš občutek, da letiš. Da bi za hip poletela iz podivjanega časa.