Običajno ob besedi puščava pomislimo na pesek, vročino, kamele, Saharo. Morda tudi na oazo ali puščavski pesek, ki nam občasno umaže avto. Geografi in klimatologi pa jih ločijo na vroče, hladne in polarne. Med slednje se uvrščajo tudi Antarktika, Arktika, severna Grenlandija in nekateri arktični otoki. Polarne puščave predstavljajo 14–15 odstotkov kopnega, neledene puščave (vroče in hladne) pa 18–20 odstotkov kopnega Zemlje.
Življenjska sopotnika, biologa in komunikatorja znanosti prof. biokemije dr. Tom Turk in prof. rastlinske biologije dr. Marina Dermastia, raziskujeta tudi ekosisteme tropskega deževnega gozda in puščave. Kaj natančno pomeni, da je neka oseba komunikator znanosti, nisem vedel, sem pa se spomnil na neko prigodo. Pred leti me je pritegnila informacija, da neki subjekt, ki ga ne bom poimenoval, pripravlja gradivo, utemeljitev za vpis na seznam Unescove dediščine.
Piši razumljivo
V želji, da bi pripravil članek na to temo, sem si izposodil zelo obsežno gradivo in ga prebral. Z veliko muko sem na koncu le ugotovil, kaj je bistvo vsega. Sestal sem se z odgovorno osebo za projekt in jo vprašal, zakaj pišejo tako nerazumljivo, komplicirano. Odgovor: »To je strokovno besedilo!« Pri sebi sem si potem mislil, aha, strokovno pisano je tako, da ga težko kdo razume. Kako prav je imel Fran Levstik, ko je dejal: »Piši, da te bo vsak razumel.«
Natančno opredelitev tega naziva pojasni prof. dr. Tom Turk: »Komunikator znanosti je naziv, ki ga podeli Slovenska znanstvena fundacija znanstvenici ali znanstveniku, ki je bodisi v preteklem letu bodisi nasploh v svojem dosedanjem delu pomembno prispeval/-a k popularizaciji znanosti, predvsem pa k pravilni in razumljivi komunikaciji znanstvenih dosežkov, odkritij, problemov in spoznanj ter s tem v laični javnosti vseh starosti in poklicev širil/-a zavedanje o pomenu znanosti in njeni družbeni vlogi.«
Načini komunikacije komunikatorja znanosti so lahko različni, poljudnoznanstvene objave, knjige, učbeniki, predavanja, blogi, podkasti, intervjuji, polemike itd. Takšne so npr. tudi njune knjige: Marina Dermastia, Lia Nur v Afriki, Marina Dermastia, V kraljestvu rastlin, Tom Turk, Ambasadorji morja, Tom Turk, Pod gladino Mediterana, oba pa sta spisala avtobiografijo Znansopotnika.
4 x 4 je prava izbira
Znanstvenika, ki sta že upokojena, sta še vedno vedoželjna. Puščave (razen polarnih) raziskujeta, ker v njih vladajo zelo zahtevne razmere za življenje. V nekaterih lahko temperature v istem dnevu nihajo od več kot 50 °C podnevi do približno nekaj °C pod ničlo ponoči. Ta ekstremna okolja od vseh organizmov zahtevajo specifične prilagoditve za preživetje.
Pod lupo imata predvsem eno najstarejših, Namib v Namibiji, pa tudi Kalahari ter Richters Veld, ki se razprostirata v Južni Afriki, slane planjave v Botsvani in puščavske pokrajine na Arabskem polotoku v Omanu. Letos sta obiskala južnoameriško puščavo Atakama, tako solne puščave (salarje) kot tudi tiste, ki pripadajo Altiplanu in leže med 4000 in 5000 metri visoko v Andih. Med večjimi živalmi sta občudovala kralje andskih salarjev, plamence (špansko flamengo – barva plamena), in vikunje (Vicugna vicugna). Slednje imajo zelo fino in mehko dlako, zato jih je človek udomačil v alpake, ker dajejo eno najkakovostnejših in najlažjih voln.
Potovanje po puščavah zahteva predvsem dober avtomobil s štirikolesnim pogonom in nekaj vozniških spretnosti za vožnjo po pesku in tu in tam razmočenem terenu, kadar v puščavi preseneti dež (tudi to se zgodi). Avto za potepanje po puščavi mora imeti ustrezno nadgradnjo, ki omogoča dovolj prtljažnega prostora za vso opremo, zavetje in prenočitev pod milim nebom ter pripravo hrane, hkrati pa (predvsem v Afriki) tudi ustrezno zaščito pred divjimi živalmi.
Slikanica o življenju v Namibu za najmlajše
Kamp v rezervatu Spitzkoppe
Solna puščava
Del obvezne opreme so seveda fotoaparati, daljnogledi. V puščavah so veliko bolj kot satelitska navigacija pomembne natančne mape z označenimi vodnimi viri in primernimi mesti za kampiranje. Včasih so za komunikacijo z zunanjim svetom zadostovali satelitski telefoni (ki niso delovali povsod), danes pa za to poskrbi Starlink, ki je v divjini zanesljivo komunikacijsko sredstvo.
Razumljivo, biologa zanimajo predvsem živali in rastline, ki jim uspe živeti in preživeti v teh ekstremnih razmerah. Predmet njunega zanimanja so občasno tudi mikroorganizmi, ki žive v slanih puščavskih lagunah, zlasti arheje in cianobakterije. Slednje ustvarjajo začetke prehranjevalnih verig.
Brez megle ni življenja
Celotno življenje v puščavi Namib ter v obalnem območju Atakame je odvisno od dopoldanske megle. Ta nastane zaradi razlik med zelo mrzlim oceanom (v Namibiji zaradi toka Benguela, ki prihaja iz Antarktike, podobno v Čilu zaradi Humboldtovega toka) in veliko bolj ogretim kopnim. Ta pas megle lahko sega do 50 kilometrov, ponekod tudi več v notranjost celine in je edini vir vode za tamkajšnje organizme. Megla je temelj celotnega ekosistema. Omogoča tudi uspevanje rastlin, v Namibiji je to na primer znamenita velbičevka (Welwitschia mirabilis), ki jo je prvi opisal Avstrijec slovenskega rodu Friderik Velbič (Welbitsch), v Čilu pa so to številne vrste kaktusov. Posamezni primerki velbičevke naj bi bili stari tudi več kot 1500 let, zato velja za eno najbolj dolgoživih rastlin na svetu.
Če hočejo v takem okolju preživeti, morajo imeti živali posebne prilagoditve. Tak primer so hroščki, ki spadajo v veliko družino hroščev črnivcev, v Namibiji so znani kot toktokkies aki – tok tok beetles. Ime so dobili, ker samci in samice uporabljajo zvok trkanja za sporazumevanje ter medsebojno iskanje pri parjenju. Veliko vrst teh hroščev ima zelo dolge noge, ki jim omogočajo, da so pri premikanju dvignjeni nad vroč pesek. Njihove pokrovke so oblikovane tako, da jim omogočajo zbiranje in polzenje kapljic vode iz jutranje megle proti njihovim ustom.
Slonica in mladič objedata bodičaste akacije v Namibiji.
V divji in odmaknjeni severozahodni Namibiji so žirafe kljub polpuščavski pokrajini zelo pogoste, ker tu vendarle rastejo tudi nekatera drevesa, predvsem akacije in značilno drevo, imenovano mopane.
Puščavska kamela 4 x 4
Narodni park po plamencih imenujejo Los Flamingos. Majhna skupina andskih plamencev, ene od treh vrst, ki živijo v slanih lagunah Altiplana v Čilu in Boliviji.
Namib sta raziskovala že večkrat, bolj turistično sta ga preletela tudi z balonom. Tu živijo tudi precej večje živali od hroščev, žirafe in sloni. Sloni iz Namiba niso večji od drugih afriških slonov, čeprav zaradi vitke postave in dolgih nog pogosto dajejo tak vtis. Njihova posebnost je sposobnost, da v iskanju vode prehodijo več deset kilometrov na dan. Manjše skupine slonov žive predvsem na območjih suhih rečnih strug, kjer uspevajo akacije in drevesa, kot je metuljasto drevo (Colophospermum mopane), katerih listi so njihova priljubljena hrana.
Ponoči oživi
Podobno kot žirafe tudi sloni dosežejo listje visoko na drevesu. Z rilci odlomijo cele veje in jih potem oberejo na tleh. Odrasel slon lahko popije tudi do 100 litrov vode. Natančno vedo, kje jo najti v na videz presušeni strugi: izkopljejo kakšen meter globoko kotanjo, da jo počasi zalije podtalnica. Ker se ta hkrati skozi pesek tudi filtrira, sloni pijejo razmeroma čisto vodo. Od večjih živali v Namibu živijo še puščavske lisice, šakali in rjave hijene pa tudi res maloštevilni puščavski levi.
Zaradi globalnega segrevanja in sekanja gozdov se puščave širijo.
Podnevi se zdi Namib skoraj brez življenja, pesek se segreje tudi do šestdeset stopinj. Ponoči sipine oživijo, iz peska pokukajo plazilci, gekoni in kače, škorpijoni, hrošči ter pajki, ki izkoriščajo hladnejše temperature za lov in gibanje. Po sipkem pesku se številne puščavske kače premikajo z bočnim vijuganjem, pri katerem se tal dotikajo le z manjšim delom telesa in tako zmanjšajo stik z vročim peskom. Nekatere vrste se lahko v nekaj sekundah zakopljejo v pesek in skozenj »plavajo«, tako da pod površjem iščejo plen ali se skrivajo pred vročino in sovražniki. Kača lahko z zalogajem ene miši preživi celo več mesecev.
Kljub čudoviti naravi, ki jo v teh ekstremnih okoljih raziskujeta, nista optimista. Zaradi globalnega segrevanja in sekanja gozdov se puščave širijo.
