Nekaj dni pred popotovanjem po Romuniji mi je moja najstnica poslala kilometrsko SMS-sporočilo, v katerem je jasno sporočala, da si ne želi z nama. Kmalu bo stara 18 let, zato jo povsem razumem, a sem si vedno predstavljala, da se bo potovanj vseeno z veseljem udeleževala. No, to dejstvo je odločilno vplivalo na to, kaj si želiva s partnerjem ogledati na dolgi poti po prostrani balkanski državi, znani kot dežela zloglasnega grofa Drakule, zgodovinsko pa tudi po nasilnem padcu komunističnega režima, ko sta v devetdesetih pred strelskim vodom končala zakonca Ceausescu. Navdušen kolesar je namreč takoj zagledal priložnost, da prekolesari po mnenju britanskega voditelja oddaje Top Gear »najlepšo gorsko cesto na svetu«, ki se vije čez Krpate, zato sva tej njegovi želji namenila prednost.

Partner je cesto, ki velja za eno najbolj spektakularnih, nenavadnih in slikovitih v Evropi in poteka čez najvišji del Karpatov na višini 2042 metrov v skupni dolžini 151 kilometrov, prekolesaril. FOTO: Gordana Stojiljković

2945 kilometrov cest sva prevozila v enem tednu, pri čemer sva se po avtocesti peljala le do Ptuja, nato pa sva se usmerila proti Madžarski. V času dopustov sva se želela izogniti Srbiji, ki meji na Romunijo, a so zaradi schengena na mejah neznosne gneče. To je bila odlična odločitev, saj je tudi vožnja po skrajnem jugu Madžarske postregla s čudovitimi vtisi. Vsak dan sva se premikala in vsak večer prespala v drugem kraju.

Mestu Arad zaradi izrazite habsburške arhitekture pravijo tudi Dunaj v malem. FOTO: Gordana Stojiljković

Grof Drakula

Prvič sem se skozi Romunijo peljala z vlakom pred približno 30 leti na poti v Sofijo, ko smo imeli v Bukarešti kar precejšen postanek. Takrat se mi je zdela enostavno grozna, umazana, siva, zato ta čudovita država nikoli ni bila na moji prednostni listi krajev oziroma držav, ki bi si jo želela obiskati. A sem jo absolutno podcenjevala.

Romunija je namreč mnogo več kot domovina najbolj znanega vampirja na svetu. Je dežela gradov, in če do njih nimate posebnega odnosa, vam bodo v Romuniji zagotovo prirasli k srcu. Tako pravljičnih ne boste videli nikjer drugje. Najbolj znan je Bran, ki ga je na zemljevid znamenitosti postavila ravno zgodba o krvoločnem romunskem princu Vladu Tepešu, ki je živel v 15. stoletju, spisal pa jo je irski pisatelj Bram Stoker. Midva sva si ga ogledala le od zunaj, saj si nisva pravočasno zagotovila vstopnic. Podobno se nama je zgodilo pri gradu Peleš, ki so ga leta 1875 zgradili za kralja Karla I. in ženo Elizabeto. Zgrajen je v neogotskem slogu in so ga uporabljali kot kraljevo poletno rezidenco, velja pa za enega najlepših v Evropi. Ker ga prenavljajo, je število obiskovalcev omejeno na 2000 na dan. A tudi njegova zunanjost je nadvse očarljiva.

Bran velja za grad grofa Drakule, a v bistvu je znan le zato, ker so v njem posneli film. FOTO: Gordana Stojiljković

Edini grad, katerega notranjost sva si dodobra ogledala, leži v mestu Hunedoara. Gre za mogočno gotsko stavbo z istim imenom, ki spada med največje dragulje romunske arhitekture. Začetki gradu segajo v 14. stoletje in najbrž še dlje nazaj. Pozneje so ga večkrat povečevali in obnavljali, danes pa lahko občudujemo skoraj do popolnosti ohranjeno grajsko obzidje, obrambne stolpe, dvorane, kapelo ... Njegova zgodovina je povezana z družino Korvin, ki je bila dolga leta lastnica gradu. Najbolj znan predstavnik družine je madžarski kralj Matija Korvin – kralj Matjaž, ki ga poznamo tudi Slovenci. No, v grad sva vstopila, ko je bilo zunaj 30 stopinj, zapustila pa sva ga mokra kot miš v neurju in deročem blatu.

Najbolj znan prebivalec gradu v mestu Hunedoara je Matija Korvin, pri nas znan kot kralj Matjaž. FOTO: Gordana Stojiljković

Paša za oči

Vožnja mimo številnih vasic v notranjosti države je prava paša za oči, saj se popotniku zdi, kot bi zavrtel čas nazaj. Napačno bi bilo zapisati, da gre za podobo skromnega, revnega podeželja, na katerem se domačini večinoma preživljajo s kmetijstvom, saj so vasice urejene, hiše ometane, trgi čudoviti, cerkve, pa naj bodo pravoslavne ali katoliške, pa prečudovite. Zdi se, kot da prav tekmujejo, kdo bo imel lepša velika vhodna vrata.

Mesta pišejo podobno zgodbo in ponujajo zgledno, urejeno, sodobno podobo države, ki je vstopila v ugledno 27-člansko druščino Evropske unije. Sighisoara, Brašov, Sibiu, Temišvar – ki za moj okus presega celo Dunaj – so prijetna, čista mesta s krasnimi parki, cerkvami in vrvežem na ulicah, na katerih se tujec niti za hip ne čuti ogroženega.

Temišvar je prvo mesto v Evropi, ki je dobilo električno razsvetlitev. FOTO: Gordana Stojiljković

Vsak dan sproti sva se odločala, kje bova prenočila. Za prvi nočni postanek sva izbrala mesto Arad, ki leži na bregovih reke Mureš in je 50 kilometrov oddaljeno od meje z Madžarsko. Leta avstrijsko-madžarske prisotnosti na tem območju so pustila močan pečat na tamkajšnji arhitekturi ter načinu življenja, naju pa je razveselil vrvež, saj so v versko mešani državi ravno tistega dne proslavljali Marijino vnebovzetje. Odprta kuhinja, koncerti na prostem, čudovita arhitektura … Že prvi postanek naju je prevzel.

Prenočila sva tudi v Sibiu, mesto je cvetelo v času saškega naseljevanja, ko je bilo tam kar 19 različnih cehov. Germanski vpliv je bil izjemno močan tudi na področju kulturnega življenja, kar opazimo še danes. Pravi užitek je sprehod po ulicah starega mestnega jedra. Sibiu je eno najpomembnejših kulturnih središč v Romuniji in je bilo leta 2007 evropska prestolnica kulture. Sprehodila sva se po mostu lažnivcev, si ogledala katoliško katedralo in evangeličansko cerkev.

Sighişoara je do popolnosti ohranjeno srednjeveško mesto. Današnja oblika je delo germanskih prebivalcev Sasov, ki so se od 12. stol. dalje priseljevali v te kraje, danes pa je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine in je znano po vsakoletnem srednjeveškem festivalu, ki poteka konec julija. Tega sva sicer zamudila, na potepu po starodavnem mestu pa sva videla dominikansko cerkev, gotsko cerkev na hribu, glavni trg ter hišo, kjer se je rodil in nekaj let živel Vlad Tepeš.

Zatočišče za medvede

Videti medveda v naravnem okolju je nekaj prečudovitega. FOTO: Gordana Stojiljković

Kot rečeno, je bila pot prilagojena temu, da bo partner prekolesaril znamenito gorsko cesto Transfagarasan. Take cestne sladice so mešanica adrenalina in nepopisnih lepot narave in so ustvarjene za vse tiste, ki življenje zajemajo z veliko žlico. Cesta velja za eno najbolj spektakularnih, nenavadnih in slikovitih v Evropi in poteka čez najvišji del Karpatov na višini 2042 metrov v skupni dolžini 151 kilometrov. Nekoč je cesto v Transilvanskih Alpah uporabljala le vojska, danes pa kolesarji, motoristi, filmarji in turisti, ki se lahko sprehodijo tudi okoli jezera. Prelaz ponuja vrsto možnosti za pohodništvo.

Predvsem pa je ta cesta – v nasprotju z drugo gorsko, Transalpino, dolgo 148 kilometrov, za katero sem imela občutek, da se ure dolgo vozim po Pokljuki – znana po medvedih. Ti namreč plenijo pozornost vseh, ki se z motorji, kolesi in avtomobili vozijo mimo. V kraju Zarnesti v Karpatih so leta 2005 ustanovili zatočišče za rjave medvede v naravnem okolju na 70 hektarih površine v hrastovem in leskovem gozdu. Videti medvede v naravnem okolju je nekaj res posebnega, seveda v varnem zavetju avtomobila. V nasprotju s partnerjem, ki je mimo osmih medvedov, kolikor sem jih videla sama, zdrsnil s svetlobno hitrostjo. Vseeno si na kolesu kar precej ranljiv. Le mesec prej smo mediji poročali, kako klavrno je končal nemški motorist, ki je z na videz nenevarnimi medvedki delal selfi. Kljub čudoviti izkušnji je medved vendarle zver. Ne bi se mogla odločiti, kaj nama je bilo najbolj všeč, kajti navdušena sva bila nad vsem.