8. marec

In upam, da ga boste praznovale, kajti to je naš praznik, na katerega moramo biti, spričo zgodovinskih dejstev, resnično ponosne. To je tudi dan, ko se znajo pojaviti različni statistični podatki o tem, kako da smo ženske za enako delo manj plačane, kako ne zasedamo najvišjih in najodgovornejših položajev v družbi, dasiravno imamo pridobljene vse formalne izkaze, kako da smo v osnovi manj zaželeni zaposlitveni kader, kajti kdo pa mara žensko, ki bi želela zanositi, ki bo ostala doma pri bolnem otroku in ostarelih starših. Ženska je v tem elementarnem in evolucijskem smislu tegoba novodobnih kapitalistov in moških nasploh. V teh dneh se zna zgoditi še nekaj – da bodo v polemične televizijske in radijske oddaje kakor tudi na prve strani osrednjih časopisov povabili kakšno zgovorno žensko, da razkrije položaj Slovenk v družbi. No, tako je bilo vsaj doslej in bržčas bo tudi to pot tako. Tovrstne enodnevne prakse so, kaj naj rečem, cirkusantske, a tudi odraz realnosti v družbi in državi.

To je tudi dan, ko nam moški povedo, kako dragocene da smo, ampak je nekdo še dragocenejši, kajneda?! Radi nam priznajo marljivost, natančnost in pridnost, a sposobnost vodenja in odločanja pa vendarle moramo prepustiti moškim. Ker je to bojda v njihovem

genskem zapisu, saj veste, lovci, pa to. Da smo ženske tako delovno kot časovno bolje organizirane in sposobne več opravil opravljati sočasno, pač nikogar ne zanima. Naj se ve, kdo je gospodar na zemlji, kajneda?

Ampak ni težava zgolj v zgoraj povedanem, ker so to vendarle lahko le živi predsodki. Dejstvo je, da imamo trenutno samo eno ministrico, in še to brez listnice. Velik problem, kajti verjamem, da se morata za kakovostno vodenje države in podjetja pretakati tako moška kot ženska energija. Tako kot v družini. Vsaj tako nas učite. Kajneda?!

Osmi marec bo tudi dan, ko bo izšla Onaplus s portreti žensk, 50 veličastnih Slovenk, ki so zaznamovale preteklo leto. Petdeseterica najrazličnejših poklicev, življenjskih vlog in usod, ki nas je prepričala, da zasluži našo posebno pozornost. Povem vam, da smo se ob prebiranju in pisanju njihovih življenjepisov začudile, koliko notranje moči, znanja in vedenja imajo. Koliko družbenoodgovornega dela opravijo, pa so spregledane. Samo zato, ker so ženske? Ker malo govorijo in veliko delajo? Ker se ne vrtijo na sijočih političnih parketih? Ker ne plešejo na dobrodelnih plesih tega in onega velecenjenega združenja ali kluba?! Niso videne zgolj zato, ker jih tovrstni blišč ne zanima? Bržčas. A naše ženske opravljajo temeljno delo, na katerem družba stoji ali pade. In družba – še vedno stoji.

Pišemo portrete in govorimo z ženskami. Ponovno sem šokirana, koliko skromnosti, zadržanosti in celo necenjenosti premorejo. Tako nam je ena izmed nominirank, ki se ji delovni čas nikoli ne konča, odgovorila: »Hvala za izkazano priznanje. Sprašujem se, ali to vsaj malo zaslužim, in se počutim presneto krivo, a sem tudi ponosna, ker ste opazili naša prizadevanja in delo.«

Vidite, kateri moški z vseh drugih lestvic, kolikor jih ima Slovenija, teh pa ni malo, je kdaj izrazil občutek krivde, ali nominacijo sploh zasluži? Ga nisem niti videla niti slišala!