Afrika je celina neverjetnih priložnosti in danosti. Žal pa človek s to črno celino že dolgo ne ravna lepo. Sčasoma jo je pahnil celo v globoko revščino. Česar se zavedajo tudi številne človekoljubne organizacije po svetu. Ena izmed teh je, denimo, tudi Slovenska karitas.
»Hrana, voda, šole in zdravila,« je podčrtal generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. »To je tisto, kar imamo v okviru dobrodelne akcije Za srce Afrike tudi stalno pred očmi. V našem središču pozornosti pa so vedno tudi mladi: oni so upanje in prihodnost (ne samo) Afrike.«
Hvaležna misijonarka
Na prošnjo sestre Vesne Hiti, misijonarke v Burundiju, je Slovenska karitas podprla tudi gradnjo novega vrtca in devetletne osnovne šole za okoli 500 revnih otrok. »Čeprav sama delujem v Centru Akamuri, ki je Center za otroke s posebnimi potrebami, sem še kako hvaležna, da lahko spremljam gradnjo vrtca in osnovne šole oziroma devetletke v zakotnem kraju Burundija, ki se imenuje Muhwazi. Naše sestre so prišle na to postojanko pred tremi leti. Začeti pa je bilo treba vse znova. Potrebe so res velike. Zdravstveni center imajo, a je v slabem stanju in še slabše oskrbovan. Toda to, kar se oči in srca najprej dotakne, so otroci. Kar mrgoli jih. Šoloobvezni sicer hodijo v šolo, a se jih v enem razredu stiska tudi po sto. Za vse pa tako ni prostora. Mlajši se potikajo brez varstva in vzgoje. Zato je padla odločitev: najprej bomo zgradili vrtec. Toda od kod bodo prišla sredstva? Potem pa se je vse zavrtelo in odvrtelo, kot bi nekdo s čarobno palico čaral! Čeprav je Burundi ena najrevnejših držav na svetu, se tudi tukaj starši zavedajo, kako pomembna sta vzgoja in izobraževanje otrok za njihovo boljšo prihodnost. Z navdušenjem so zato sprejeli projekt in veliko moških, pa tudi žena in deklet, se je vključilo v delo. Ko pa so bila groba zidarska dela vrtca že na vrhuncu, so ljudje začeli moledovati: 'Ali se ne bi dalo še kje izprositi, da bi imeli devetletko?' In tudi to seme je padlo na rodovitna tla.«
Tedaj smo izvedeli, da Slovenska karitas že 21 let prireja to dobrodelno akcijo (Za srce Afrike) in da smo Slovenci lani zbrali, na primer, 208.000 evrov. Gre za akcijo, ki poteka od 15. avgusta do 15. septembra in že dve desetletji povezuje Slovence v solidarnosti z najrevnejšimi otroki in družinami v Afriki. Peter Tomažič: »Naj povem, da smo že v prvih letih zbrali zelo podoben znesek, kar samo govori o tem, da so Slovenci izjemno naklonjeni pomoči v Afriki, tudi po zaslugi naših misijonarjev, ki tam marljivo delujejo in prinašajo zgodbe, resnico o Afriki in potrebah tamkajšnjih ljudi.«
9,1 MILIJONA je Slovenska karitas namenila Afriki.
Pomagajo območjem, kjer živi okoli 300.000 prebivalcev in večinoma živijo v ruralnih območjih daleč proč od mestnih središč. Med njimi je tudi več kot polovica otrok.
Kupim kozo
Vsa zbrana sredstva so ponovno namenili za humanitarne in razvojne projekte s področja oskrbe s hrano in vodo, zdravstva in šolstva ter omogočanja dela najrevnejšim. »Lani smo z vsemi projekti skupaj tako zbrali čez 400.000 evrov,« je povedal Tomažič. »Od leta 2006 je Slovenska karitas zbrala in namenila 5,3 milijona evrov sredstev darovalcev, ministrstvo za zunanje in evropske zadeve pa je v vseh teh letih prispevalo še dodatnih 3,8 milijona evrov.« V vseh teh letih se je nabralo že za 9,1 milijona evrov iz Slovenije, ki jih je Slovenska karitas namenila potem za različne projekte v Afriki, med katerimi je nemara najbolj prisrčen med njimi prav gotovo tisti, ki se imenuje Kupim kozo. Nad njim bdi vodja mednarodne humanitarne in razvojne pomoči pri Slovenski karitas, to je Jana Lampe.
Humanitarka Jana Lampe in misijonar Janez Mesec pomagata obubožani Afriki. FOTO: Jože Suhadolnik
Misijonarka Vesna Hiti je hvaležna, da bo Slovenska karitas podprla gradnjo novega vrtca in devetletne osnovne šole za okoli 500 revnih otrok. FOTO: Jože Suhadolnik
Peter Tomažič je generalni tajnik Slovenske karitas. FOTO: Jože Suhadolnik
»Tudi s to akcijo omogočamo preživetje številnim. Gre za simpatično akcijo, ki pa družinam v Afriki res ogromno pomeni. Doslej je bilo v dveh letih ob dobroti Slovencev kupljenih in v sodelovanju z misijonarji razdeljenih že več kot 8800 koz revnim družinam v Afriki. Koze jim omogočajo, da lahko na trajnosten način preživijo. Eno kozo, za katero dobrohotno prispevamo 20 evrov, potem na lokalni tržnici razdelimo med družine, zraven pa jih za nameček podučimo, kako pravilno gnojiti, da pridelajo več hrane ter da prodajo kakšnega kozlička, s tem pa zaslužijo za preživetje družine in plačajo šolanje.«
Karitas zapolnjuje vrzel
Jernej Videtič je na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve direktor direktorata za gospodarsko diplomacijo in za razvojno-humanitarno pomoč. »S Slovensko karitas imamo sklenjeno strateško partnerstvo za humanitarni odziv za obdobje 2024–2028. Gre za nujne humanitarne odzive, ki omogočajo hiter odziv Slovenije na humanitarne krize ter usmerjanje pomoči do najbolj ranljivih prek lokalnih partnerjev. Leta 2025 je Karitas izvedla 11 projektov v vrednosti 2,2 milijona evrov. Neposredna pomoč je dosegla najmanj 50.609 ranljivih in 7759 gospodinjstev. Izboljšani so bili pogoji varstva in izobraževanja za več kot 21.000 otrok, več 300 otrok in mladostnikov pa je bilo deležnih psihosocialne rehabilitacije. Dostop do zdravstvenih storitev se je izboljšal za več kot 200.000 ljudi. Ker Slovenija nima svojih diplomatsko-konzularnih predstavništev povsod v državah podsaharske Afrike, je prav to lokalno partnerstvo tudi za državo izjemnega pomena. Neposredno prisotnost na terenu, kjer naša država ni prisotna diplomatsko, to vrzel uspešno zapolnjuje Slovenski karitas.«
Letos jo je najbolj ganila zgodba iz Ugande, kjer deluje naša misijonarka sestra Urša Marinčič. »Oče, ki je ostal sam z dvema otrokoma, je dobil infekcijo in postal invalid. Potem pa je z našo pomočjo prejel kozo. In zdaj ima že dva kozlička. S prodajo teh kozličkov bo lahko vzdrževal svoja otroka,« je dejala Jana Lampe. In sklenila: »Na Slovenski karitas smo resnično veseli, da lahko pomagamo tako številnim družinam v srcu Afrike do bolj dostojnega življenja. V vseh teh letih smo zgradili 15 šol, tri vrtce, tri internate, šest zdravstvenih centrov, sedem porodnišnic in 72 večjih vodnjakov. Toda bistveno je to, da so bili v vsa ta gradbena dela vedno vključeni tudi domačini. Večina ljudi se ukvarja namreč s kmetijstvom, imajo majhen košček zemlje in priložnosti za delo praktično ni. Izkazalo se je, da kadar so bili sami vključeni v dela, so za dokončane objekte lepše skrbeli in bili nanje samo še bolj ponosni.«
Cela ruandska vas bo preživela zaradi koz in slovenske dobrodelnosti. FOTO: Slovenska karitas
Prašički za prihodnost
Janez Mesec je misijonar v Manambondru, kraju in občini, ki leži na jugovzhodu Madagaskarja ob Indijskem oceanu. Pred natančno 50 leti se je tja naselil prvi misijonar, bil je to Slovenec Janez Puhan. Ustanovil je katoliški Misijon Manambondro. Po 10 letih ga je nasledil Tone Kerin, ki je deloval prav tako 10 let, gradil cerkve, vrtec in ambulanto. Leta 2011 je v Manambondro prišel Mesec. »Začeli smo obnovo obstoječih stavb in gradnjo novih. Že kmalu mi je na pomoč priskočila tudi Slovenska karitas in že kmalu smo se priključili tudi projektu Kupim kozo. Žal na našem območju ni koz, zato smo šli po dogovoru v nakup mladih prašičkov. Ko družina vzredi prašička, si s prodajo mesa ali pa še bolje novih mladih prašičkov kupi hrano, obleko, šolske potrebščine ...«
