Agrarni ekonomist Emil Erjavec: Hrana se draži in se še bo. Bojim se populističnih ukrepov

Od leta 2020 se je hrana po podatkih Statističnega urada podražila za 40 do 45 odstotkov, zdaj pa številne skrbi, ali nas zaradi zaostrenih razmer na Bližnjem vzhodu čaka nov cenovni šok. Agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec opozarja, da sicer razlog za skrb obstaja, prostora za paniko pa za zdaj še ne vidi.

»Dejstvo je, in sploh ni vprašanje, ali se bo hrana podražila. Vprašanje je, koliko, in to je odvisno od obsega naftne krize,« pravi Erjavec. Ob tem opozarja, da je o natančnih posledicah še prezgodaj govoriti. »Če bi bila ta kriza primerljiva z naftnima krizama iz 70. let, bi lahko pričakovali dramatične posledice tako pri inflaciji kot pri cenah nafte. Ampak danes je še prezgodaj za takšne ocene.«

Prav tu je po njegovem ključna ločnica med realno skrbjo in paniko. Skrb je upravičena, ker so energenti, gnojila in embalaža neposredno povezani s prehransko verigo. Panika pa nastane takrat, ko se cene začnejo dvigovati še pred resničnim udarom stroškov. Erjavec zato opozarja, da se trg pogosto odzove prej, kot bi bilo nujno.

»Že danes pripravljamo teren za dvig cene hrane, čeprav še ni razloga«

»Vse je odvisno od obsega naftne krize, kako velika bo in kako dolgo bo trajala,« poudarja. »Ve se, da ko pride do krize, najkrajšo potegne najšibkejši člen, in to so potrošniki in kmetje. Že danes pripravljamo teren za dvige cen hrane, čeprav še ni razloga za to. Ni še inflacije, ni še podražitev kmetijskih surovin,« pravi Erjavec za Radio Prvi.

To je po njegovem trenutek, ko morajo biti potrošniki posebej pozorni. Vsaka podražitev namreč ni nujno posledica dejanskega povečanja stroškov. Del cenovne rasti lahko nastane tudi zaradi pričakovanj, strahu in »preventivnega« dvigovanja cen. Zato je vprašanje o pravičnih in napihnjenih cenah danes še toliko bolj pomembno.

Erjavec ob tem opozarja, da država pri pripravi ukrepov ne bi smela ravnati na pamet. Vlada naj bi danes sicer sprejela izhodišča za interventne ukrepe, ti pa naj bi segali na področje gospodarstva, energetike, prehranske varnosti in kmetijstva. A sogovornik ni brez zadržkov.

Bojim se populističnih ukrepov vlade

»Ko država načrtuje ukrepe, je dobro, da pozna analizo in da sprejme konkretne ukrepe,« pravi. »Bojim se, da bo država šla populistično, preširoko, vsepovprek, namesto da bi ukrepe usmerila tja, kjer so res potrebni. Takšni ukrepi lahko inflacijo še dodatno podžigajo,« pravi Erjavec za Radio Prvi.

Še ostrejši je pri oceni, kaj se zgodi, ko pomoč ni natančno usmerjena. »Bojim se pavšalnih ukrepov, denimo plačil na hektar, kjer tisti, ki jih je kriza dejansko prizadela, dobijo premalo, profitirajo pa tudi tisti, ki jih sploh ni prizadelo. Vmes se ogromno denarja razprši. To je v eri populizma napačno targetiran ukrep.«

Po njegovih besedah je težava tudi v tem, da se o hrani še vedno prepogosto razmišlja preveč ozko. »Zavedati se moramo, da hrana ne nastaja pri kmetu, ampak v celotni verigi,« opozarja. Prav zato po njegovem ni dovolj gasiti požara le z začasnimi ukrepi, ampak bi morala država resno vlagati v domačo prehransko verigo.

»Zdaj je zadnja šansa«

»Zdaj je zadnja šansa. Če v naslednjem proračunskem obdobju država ne bo resno investirala v verige, tudi prek evropskih skladov, smo izgubili vso možnost,« svari. Posledice bi bile po njegovem hude: »Potem bomo imeli tu in tam kakšno razvito živilsko industrijo, trgovino, ki nam bo v glavnem prinašala neslovenske dobrine, in kmete, ki bodo izvažali dobre surovine ter se usmerili na lokalne trge za tiste, ki lahko plačajo več. To pomeni nadaljevanje kaosa, ki ga imamo že danes.«

In kaj lahko v takšnih razmerah stori potrošnik? Erjavec odgovarja precej neposredno: »Potrošnik pri tem ne sme biti neumen in ne sme nasedati reklamam. Premisliti je treba, kdo ti kaj reče.« Ob tem dodaja, da je hrana strateško pomembna dobrina in da ni vseeno, od kod prihaja. »Pomembno je, da hrana nastaja v slovenski verigi. Včasih je treba plačati tudi malo več za slovensko hrano.«