Alenki naj bi po rojstvu umrla dva otroka: »Če sta res mrtva, želim vedeti samo, kje sta pokopana.«

Alenka Skamlič je bila stara dvajset let, ko je 24. januarja 1972 ob 1.30 ponoči v mariborski porodnišnici rodila svojo drugo hčerko. Doma jo je že čakala dveletna Suzana, rojena leta 1970, zdrava deklica, ki je rasla brez zapletov. Nosečnost je, kot pripoveduje, potekala povsem normalno. Pregledi so bili redni, brez kakršnihkoli zapletov. Po porodu so ji novorojenko Sabino položili v naročje. »Prinesli so mi jo, crkljala sem jo, se z njo pogovarjala, tako kot vsaka mama. Vse je bilo v redu.« Nato so jo položili v prenosni inkubator in jo odpeljali. »Takrat ne sprašuješ, ampak samo zaupaš.«

Še danes se spominja glasnega krika 

Ob sedmih zjutraj je v sobo vstopil moški v beli halji. Sedel je k njeni postelji in jo vprašal, koliko je stara in ali ima doma še kakšnega otroka. »Rekla sem, da imam punčko. On pa mi je rekel: saj boste še lahko rodili, mladi ste še. Vaša punčka je namreč umrla.« Spomin na trenutek je ostal neizbrisen. »Tisti krik, ki sem ga dala iz sebe, ga še danes slišim. Takoj so mi dali injekcijo za pomiritev. Mož mi je kasneje rekel, da nisem bila prisebna, da sem bila kot odklopljena.« Danes se sprašuje, kdo je bil moški, ki ji je novico sporočil. »Zdravnik ima vse podatke pred sabo. Zakaj bi me spraševal, koliko sem stara in koliko otrok imam doma?« Takrat o tem ni razmišljala. 

Po odpustu ni prejela nobene dokumentacije. »Šla sem domov brez papirjev. Le povedati sem morala, kako sem dala deklici ime.« Njen mož Ivan je bil kmalu zatem pozvan, da pride podpisat dokumentacijo. »Rekli so mu, naj nekaj podpiše,« pripoveduje. »On pa je rekel: najprej mi povejte, kje je moj otrok. Hočem videti svojo hčerko.« Po Alenkinih besedah mu je administratorka odgovorila, da takšnih otrok ne dajejo domov in da jih »pokopljejo zraven drugega trupla«. Ta stavek ga je močno pretresel. »On je rekel: brez mojega dovoljenja boste mojega otroka dali k drugemu truplu? To je moj otrok, donošen otrok.« Dokumentov ni želel podpisati, domov se je vrnil brez pojasnil ali odgovorov. Kasneje so ugotovili, da novorojenčkov niso nikoli pokopavali poleg drugih trupel. Po njihovih informacijah naj bi jih pokopavali v vrečah, poleg bioloških odpadkov. 

O deklici Sabini ni prejela jasnih pojasnil, niti ni bila opravljena obdukcija. FOTO: Osebni arhiv

Domnevno mrtvorojenega sina ni smela videti 

Leto pozneje, 6. marca 1973, je v isti porodnišnici ob 2.00 zjutraj rodila dečka Robija. Nosečnost je bila, kot pravi, znova brez posebnosti. Porod je bil zahteven, otrok se je rodil v medenični vstavi. »Rekli so, da to ni nič posebnega, da se zgodi, da se otrok ne obrne pravočasno.« Po dokumentaciji je deček tehtal približno 2.500 gramov in meril 45 centimetrov. V zapisniku je označen kot mrtvorojen. »Slišala sem jok. Jaz sem slišala, da je otrok zajokal,« vztraja. Ko je prosila, da bi ga videla, ji je zdravnik odgovoril: »Gospa, bolje je za vas, da ne. Že enega otroka ste izgubili.« Dečka ni videla, niti se ni mogla od njega posloviti. »Čez nekaj dni sem šla domov, znova brez vseh papirjev. Ves čas sem razmišljala samo o tem, da sva dva otroka zapored izgubila.« Zdravnik ji je kasneje dejal, da njeno telo morda ni preneslo dveh nosečnosti v tako kratkem času. »Rekel je: vaše telo tega ni preneslo, in jaz sem mu verjela.«

Deček naj bi bil mrtvorojen, po rojstvu ga ni smela videti. FOTO: Osebni arhiv

Pri četrtem otroku jo je zaščitila ginekologinja 

Leta 1979 je ponovno zanosila. Nosečnost je spremljala nova ginekologinja v Lenartu, ki se je po njenih besedah zanjo posebej zavzela. »Rekla mi je: če je otrok donošen in ima svojo težo, mora živeti in živi.« Te besede so se ji vtisnile v spomin. Deset dni pred rokom so jo sprejeli v bolnišnico. Porod je bil načrtno sprožen in 17. februarja se je rodila hčerka, težka skoraj štiri kilograme. Pri porodu je bila ves čas navzoča nova ginekologinja, ki je budno spremljala, da bo z Alenko in njeno hčerko vse v redu. Kljub temu je Alenko ves čas spremljal strah. »Ko je nisem dobila ob uri, ko sem pričakovala, sem začela kričati. Tekla sem na hodnik. Rekla sem: dva otroka sem že izgubila tukaj. Kje je moj otrok?« Tokrat je bila deklica zdrava. »Takrat sem prvič po letih mirno spala.«

Danes ima Alenka Skamlič dve odrasli hčerki in obe ima neizmerno rada. Med njima pa ostajata dve rojstvi, ki sta se po uradnih evidencah končali s smrtjo. Šele leta 2015 sta se z mlajšo hčerko odločili za vpogled v arhiv mariborske bolnišnice. Hčerka je vztrajala pri pridobitvi dokumentacije. »Cele noči je sedela in brala papirje,« pravi Alenka. V dokumentih so opazili mnogo nepravilnosti. »Manjkali so listi. Videlo se je, da je bilo nekaj odstranjeno.« V zapisniku za Sabino je navedeno, da naj bi imela popkovnico ovito okoli vratu. »Tega mi nihče nikoli ni povedal.« Obdukcije za Sabino ni bilo. 

V Sloveniji več kot sto mamic s podobnimi tragičnimi zgodbami

V obdukcijskem zapisniku za dečka Robija pa je zapisano »brez jasnih znakov živorojenosti«, hkrati pa so navedene telesne mere donošenega otroka. Pri dečku je označeno »mrtvorojen«, ime ni zapisano, zgolj oznaka »deček«. Po navedbah pobudnic iniciative parafinskih vzorcev, ki praviloma ostanejo po obdukciji, ni bilo mogoče najti. »Če je bila obdukcija, morajo obstajati vzorci. Kje so?« se sprašuje Alenka.

Po navedbah Alenke je bila obdukcija izvedena, a danes naj ne bi bilo razpoložljivih vzorcev za nadaljnje analize. FOTO: Osebni arhiv

Obdukcija naj bi bila objavljena samo za dečka. FOTO: Osebni arhiv

Po njenih besedah naj bi bil v enem primeru podatek o smrti naknadno vpisan v evidenco. »Ko je hčerka šla na občino, so rekli, da morajo šele zdaj zapisati, ker ni bilo vpisano.« V zadnjem desetletju so se matere s podobnimi izkušnjami povezale. Po njihovih podatkih je prijavljenih več kot sto primerov domnevno spornih smrti novorojenčkov iz obdobja nekdanje Jugoslavije. Približno dvajset jih je pričalo pred preiskovalno komisijo državnega zbora. Alenka je svojo zgodbo predstavila septembra lani. »Stala sem tam in povedala vse. Nisem več mogla molčati.«

Komisija je obravnavala arhivsko dokumentacijo, zaslišala nekdanje zdravstvene delavce ter predstavnike institucij. V posameznih primerih so bile odrejene ekshumacije in DNK-analize. Postopki še niso zaključeni. V razpravah so nekateri predstavniki zdravstvene stroke poudarjali, da sistemske kraje otrok ne bi bile mogoče brez sodelovanja večjega števila ljudi. Pobudnice preiskave pa vztrajajo, da je prav zato nujno temeljito in neodvisno preverjanje arhivov in evidenc.

Alenkin mož Ivan odgovorov ni dočakal. »Pred desetimi leti je umrl. Tako mu je bilo hudo, sploh za sina. Bil je krasen mož. Takšnega si lahko samo želiš,« pove s solzami v očeh. »Hočem samo resnico. Če sta umrla, hočem vedeti, kje sta pokopana. Če nista, hočem vedeti, kje sta.«

PREBERITE TUDI: Slavici naj bi po rojstvu v bolnišnici umrli kar trije otroci: »Še danes jim ne verjamem«