Matjaž Kanduč je direktor podjetja Tomos dvokolesa, d. o. o., in mlad človek. A se čuti, da je že okužen z bacilom tomosovskega ponosa – večkrat je poudaril, da je vesel in ponosen, da je koprsko podjetje preživelo svojo smrtno uro in nekako deluje naprej.
V drugi polovici leta 2012 je postal finančni položaj družbe nevzdržen in odločili so se za prostovoljno likvidacijo, saj tudi njihova lastnica Hidria ni več videla smisla v nadaljnji pomoči. Obstajali so dolgovi dobaviteljem in zamude v proizvodnji, perspektivnega poslovnega modela pa niso imeli. Takrat je bilo še okrog 70 zaposlenih in večino jim jih je uspelo prezaposliti znotraj Hidrie, največ kar na koprski lokaciji. Na tem območju namreč še naprej uspešno poslujeta Hidrijini podjetji (nekoč dela Tomosa) Alutec in Mototec, ki proizvajata ulitke in komponente celo za Ducati, Piaggio in BMW. Lani so tu odprli še Tehnološki center, ki razvija tehnologije za Hidrio in zunanje kupce. Takrat so predvidevali, da bodo v podjetju Tomos dvokolesa ostali le še vodstvo, razvoj in tržniki, montaže pa ne bo več – proizvodnjo so postopoma selili na cenejše lokacije že nekako od leta 1990. Ob koncu 2012. so za montažo izbrali turškega partnerja Ramzeyja, ki pa je po obetavnem začetku popolnoma zaostal z dobavo in lani poleti so se v Tomosu hitro odločili za vnovično lastno montažo. Tudi zato, ker Hidria ni več želela vlagati denarja v sod brez dna in je Tomos prepustila lastni iznajdljivosti.
Zasuti z naročili
S krediti k sreči ni bilo nič, a očitno znamka Tomos še nekaj pomeni in Tomosovi distributerji po vsem svetu so bili večinoma pripravljeni vložiti kapital v obliki avansov na bodočo dobavo mopedov. Manj so bili nad tem navdušeni veliki domači distributerji, kot sta Mercator in Velo, več razumevanja so v okviru svojih zmožnosti pokazali majhni prodajalci. S tem so v družbi Tomos dvokolesa lahko zagnali proizvodnjo, saj so imeli v skladiščih še precejšnje stare zaloge komponent iz proizvodnje likvidiranega Tomosa. Od lanskega oktobra naredijo okrog 25 mopedov na dan, toliko pa je zdaj tudi zaposlenih, skupaj z vodstvom. V najboljših časih je imel Tomos s hčerinskimi podjetji (tozd, če še pomnite, tovariši) čez 4000 zaposlenih! Tomos dvokolesa je zasut z naročili, kar otepa se jih. A si ne upajo zajeti s preveliko žlico, da se ne bi znova znašli v zagati, zato sprejmejo le naročila, ki so podprta z avansom. Zdajšnje stanje se jim tako zdi vzdržno, če že ni veličastno. Poleg tega kaže, da bodo do konca leta poplačali vse stare dolgove. Nekako je bila kriza sreča v nesreči, saj sta jih likvidacija in prestrukturiranje postavila na realno in trdnejšo osnovo. Dolgoročno pa Tomos in Hidria iščeta zunanjega partnerja za podjetje, saj ga v Sloveniji niso našli.
Kar se tiče njihove podružnice na Nizozemskem, se je vse zelo spremenilo: meja ni več, zato proizvodnja tam ni več smiselna in so jo ukinili že pred petimi leti. Tomos NL ostaja tako le še distributer in je v lasti tujega, velikega distributerja.
Komu prodajajo?
Tomosu so preostali vsi trgi, posebno dobro mu gre seveda na Nizozemskem (kjer ljudje menijo, da je njihova znamka), v Švici in v državah bivše Jugoslavije. V Sloveniji prodajo približno desetino proizvodnje, predvsem za naš trg najprimernejše flexerje, posebne modele pa dobavljajo slovenski in srbski pošti. Zaloge mopedov v Tomosu ni, odpeljejo jih takoj, ko je tovornjak poln. ZDA pa so prevelik zalogaj: tam se zanimajo za takšne količine, kakršnih Tomos z lastnimi močmi ne zmore več. Nujno bo tudi standardizirati proizvodnjo, se pravi bistveno zmanjšati število različic. Pri majhni proizvodnji je namreč nemogoče ugodno kupovati manjše količine zelo različnih komponent, povečujejo se tudi stroški prevoza. Upanje vzbuja dejstvo, da je znamka Tomos še vedno zelo prepoznavna, zato bodo poskušali ob rastoči kakovosti in manjših nabavah na Daljnem vzhodu doseči tudi svojemu ugledu primernejše cene izdelkov. Razvoja novih proizvodov ali komponent za zdaj žal ne zmorejo. Popolnoma so razvili električni moped, a si z dragim proizvodom še ne upajo na podivjani trg.
Po letu 2000 in ob obljubi novega, velikega razvojnega centra Hidrie so v Tomosu počasi zaprli svoj znameniti Inštitut – odrezali so si glavo. Menda zmorejo brez glave še nekaj časa tekati naokrog le kokoši in druga inteligenca, zato so v Tomosu najbrž še prej omagali, tudi pod težo nerealnih poslovnih modelov. Morebiti je bila resnično srečna okoliščina, da so se z likvidacijo otresli vseh bremen, iluzij in kinča, in zdaj nove glave trezno ohranjajo, kar je mogoče.
Tomos je še vedno tudi naš ponos in eden redkih nekdanjih velikanov, ki se (še) ne dajo. Letos bo, najbrž skromno, slavil šestdesetletnico. Še na mnoga leta, predvsem pa dosti zdravja!
Tomosovih šestdeset let
Družba je bila z vladnim sklepom ustanovljena julija 1954 v Sežani (TOvarna MOtorjev Sežana). Oktobra istega leta so načrtovano tovarno preselili v Koper in podpisali licenčno pogodbo z avstrijskim podjetjem Steyr-Daimler-Puch.
Prelomnice v zgodovini podjetja:
1955 – prvi izdelek je bil tomos puch SG 250, začetek lastnega razvoja,
1958 – začetek sodelovanja s Citroënom,
1960 – proizvodnja znamenitih zunajkrmnih motorjev lamo,
1961 – zmaga Mira Zelnika in mopeda D-5 na dirkališču v Hockenheimu,
1962 – ustanovitev razvojnega inštituta, izdelava prve serije 100 komadov dirkalnikov D-5,
1965 – ustanovitev podjetja Tomos Nederland,
1969 – razvoj in uspehi novega dirkalnika D-6,
1970 – prvi avtomatiki lastne konstrukcije,
1972 – ustanovitev Cimosa,
1973 – vsi mopedi imajo motorje domače konstrukcije,
1975 – novi dirkalniki GP,
1981 – prvi APN4 iz posodobljenega programa,
1982 – Zdravko Matulja evropski prvak z dirkalnikom DM GP,
1992 – proizvodnja pohištvenega okovja, predvsem za družbo Ikea,
1998 – Tomos je po poslovnih težavah postal del korporacije Hidria,
1999 – proizvodnja komponent za BMW in druge tovarne,
2000 – ustanovitev podjetja Tomos USA,
2012 – prostovoljna likvidacija, ustanovitev podjetja Tomos dvokolesa, d. o. o.,
2013 – ponovna uvedba lastne montaže.
