Anbot, varuh piranske duše in pozabljenih veščin (FOTO)

Ko se je v soboto zvečer nad piransko Punto spuščal mrak, se je pred cerkvico Marije Zdravja prižgala posebna luč. Ne le svetilka, ampak zgodbe, spomini, znanje in spretnosti ljudi, ki že več kot dve desetletji dokazujejo, da dediščina ni nekaj, kar spada le v preteklost. Če se je zavedamo, postane del sedanjosti.

Dogodek Anbot – luč, ki zaznamuje Piran, so poimenovali osrednji piranski prispevek k letošnjim Dnevom evropske kulturne dediščine. Člani Društva ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot Piran so v cerkvi Marije Zdravja pri svetilniku predstavili svoje delo. Ob fotografijah in filmskih posnetkih člana Ubalda Trnkoczya so pokazali tisto, kar jih najbolj zaznamuje. Dediščino znajo vzeti z zaprašenih podstrešij, kleti, ljudskih izročil, knjig in vitrin ter jo vrniti med ljudi. In tega ni malo. Pletenje košar, restavriranje, mozaiki, kaligrafija, zeliščarstvo, rišelje, leseni izdelki, istrski fuži in druge pozabljajoče veščine so pri Anbotu še vedno žive.

Zgodba Anbota se je začela še pred ustanovitvijo društva. Ljudje so se povezovali v študijskih krožkih, kjer so se ukvarjali predvsem z restavriranjem starega pohištva in drugimi področji dediščine. Leta 2003 so ustanovili društvo. Ime Anbot v istrskem narečju pomeni nekoč, nekdaj – in skoraj težko bi našli primernejše ime. Kot je povedala predsednica društva Tatjana Uršič, prizadevno bogatijo lokalno skupnost, ozaveščajo okolico o kulturni in naravni dediščini ter ohranjajo spomin na vrednote naših prednikov. V več kot dveh desetletjih so se zvrstili njihovi nešteti projekti, delavnice, razstave, sejmi, študijski krožki in številne prostovoljske ure. Za dolgoletno delo jim je Piran leta 2023 podelil Tartinijevo priznanje za medgeneracijsko povezovanje ter skrb za promocijo in ohranjanje kulturne in naravne dediščine. Občina je poudarila, da je Anbot postal nepogrešljiv del mesta. A pri Anbotu dediščine ne želijo le razlagati. Želijo, da jo ljudje primejo v roke. Na njihovih mesečnih sejmih starin, domače obrti in darov narave obiskovalci niso zgolj gledalci. Lahko kaj izdelajo, povprašajo mojstra, pogledajo pod njegove prste. Prav iz takšnega neposrednega stika so nastali številni projekti, ki so skozi leta oživljali različne kotičke Pirana.

Med njimi so Piranska podstrešja pripovedujejo, Piranska mestna vrata, Srednjeveška tržnica, Turizem v Anbotu, Poroka v Anbotu, Anbot daš, tri bote dobiš in Anbot gre v šolo. Leta 2004, ko je bilo tema Dnevov evropske kulturne dediščine restavratorstvo, je Anbot pripravil obsežen program in povezal številna društva, skupine in posameznike. Leto pozneje je Piran gostil nacionalno odprtje DEKD, mesto pa je za en dan postalo muzej na prostem. Za projekt je društvo prejelo občinsko priznanje, tedanja vodja Natalija Planinc pa Steletovo.

Ljudje, ki znajo

Od začetkov sodelujejo tudi s strokovnimi ustanovami. Sodelovanje s piransko enoto spomeniškega varstva je njihovo delo postopoma pripeljalo od ljubiteljskega restavratorstva do širšega varovanja in predstavljanja dediščine. Letošnja tema Dnevov evropske kulturne dediščine je Dediščina v vrtincu sprememb – priložnosti in izzivi. Program v Sloveniji med 26. septembrom in 10. oktobrom prinaša več kot 350 dogodkov, pri katerih sodeluje skoraj 500 organizacij. Tema opozarja, da dediščino ogrožajo čas, družbene in tehnološke spremembe, posegi v prostor ter podnebne spremembe. Toda pri Anbotu opozarjajo še na nekaj drugega. Stara veščina lahko izgine veliko prej kot kamnita hiša. Hišo je mogoče obnoviti, predmet shraniti v muzej. Kaj pa znanje človeka, ki zna narediti nekaj, česar se nihče več ne nauči?

Prav zato so člani Anbota hkrati rokodelci, raziskovalci lokalnih zgodb, pripovedovalci in sodelavci strokovnih ustanov. Njihova posebnost je povezovanje znanja z vsakdanjim življenjem mesta. Da Piran ni samo Tartinijev trg, je bilo mogoče občutiti tudi na Punti. Cerkev Marije Zdravja, prostor pred njo in svetilnik so za nekaj ur postali prizorišče srečanja preteklosti in sedanjosti. Ni šlo za razstavo, skozi katero obiskovalec stopi, pogleda predmete in odide. Anbot je pokazal ljudi, ki jih znajo izdelati, popraviti, razložiti in jim vdihniti novo življenje.

Otroci ustvarjalci

Tako Piran postaja več kot kulisa za razglednice. Njegova zgodba se skriva tudi v starih obrteh, hišah, dvoriščih, podstrešjih, mestnih vratih, tržnicah, prehrani in ljudeh. Pomembna je medgeneracijska vez. Starejši prenašajo znanje na mlajše, otroci pa niso le obiskovalci, ampak ustvarjalci. Anbot jih z delavnicami in šolskimi programi že leta vključuje v spoznavanje dediščine skozi delo in igro. Morda je največja zasluga Anbota v tem, da obiskovalcu pokaže Piran, ki ga sam ne bi našel. Turist vidi ozke ulice, beneške stavbe in morje. Domačin vidi še hišo nekdanjega mojstra, prostor nekdanje tržnice, star predmet, pozabljeno tehniko ali zgodbo družine.

Ko se takšne zgodbe prenašajo naprej, dediščina ni več le nekaj, kar varujemo. Postane nekaj, kar nas povezuje. Zato je bila sobotna luč na Punti več kot simbol. Osvetlila ni le cerkvice, svetilnika in starega Pirana, ampak predvsem ljudi, brez katerih bi marsikateri del piranske dediščine že zdavnaj ostal v temi.