Andrej je preživel tri dni v ruskem zaporu, v državo ne sme vstopiti naslednjih 50 let: »Spanca in hrane praktično ni bilo«

Andrej Pešec, univerzitetni diplomirani politolog in predavatelj, ki se je avgusta vrnil z nenavadnega potovanja v Rusijo, je podrobneje opisal tri dni, ki jih je preživel v letališkem priporu v Vladivostoku, ter pot domov prek Pekinga in Budimpešte. Kot navaja, so ga ruske oblasti takoj po prihodu pridržale, pregledale njegove elektronske naprave in mu nato izrekle 50-letno prepoved vstopa v državo. Pešec je v Vladivostok odpotoval na obisk k prijateljem. Kot pravi, ga je že ob prihodu čakal povsem drugačen razplet od načrtovanega. »Lokalne oblasti so me takoj po prihodu na letališče pridržale in brez konkretne obrazložitve po kratkem zaslišanju za 50 let izgnale iz države,« je zapisal.

Po njegovih navedbah so mu odvzeli telefon in prenosni računalnik ter pregledali njuno vsebino. Po vrnitvi opaža, da se njegov računalnik »obnaša precej drugače, kot se je prej«, vendar za to nima potrjene razlage. Kot možen razlog za odločitev ruskih oblasti omenja predvsem kontakte z ljudmi iz Ukrajine, ki jih je imel shranjene v telefonu, med njimi goste svojih predavanj in kolege, pa tudi simbole svoje duhovne prakse. »Kratka diagnoza: ogrožanje nacionalne varnosti,« je opisal pojasnilo, ki naj bi ga dobil. Poudarja, da možnosti za podrobnejše pojasnjevanje svojih okoliščin oziroma argumentiranje odločitve ni imel. Po zaslišanju so ga odpeljali v letališki pripor. Tam ga je, kot pripoveduje, pričakalo približno deset državljanov Uzbekistana. »Ob vstopu skozi rešetke je prijazni policist Uzbekom po rusko rekel: 'Lepo delajte z njim,' jaz pa sem le opazoval, kaj naj bi to pomenilo,« je zapisal. Kot dodaja, so se njegovi sopotniki v priporu pozneje izkazali za »zelo dobrosrčne«.

Pod nadzorom vse do Budimpešte

Razmere v prostoru opisuje kot neprijetne. »V zaporu je bilo vse pod kamero, luči so gorele 24 ur na dan, spanca in hrane praktično ni bilo,« navaja. Hrane, ki so jim jo prinašali, se sam ni dotikal. Po njegovih besedah so bili tudi drugi zaprti obtoženi podobnih kršitev in prav tako deležni dolgotrajne prepovedi vstopa v državo. Potem ko je letalska družba Air China njegov povratni let prestavila na prvi razpoložljivi termin, so ga ruski policisti pospremili neposredno do letala. Pešec trdi, da so o njegovi deportaciji obvestili tudi kitajske oblasti, saj ga je po pristanku v Pekingu pričakalo pet agentov. »Pospremili so me v migracijsko cono ter me poslikali in odvzeli prstne odtise ter potni list,« opisuje. Takrat je, kot pravi, pomislil, da bi se lahko znašel v priporu tudi na Kitajskem. To se ni zgodilo, so mu pa naročili, naj naslednji dan ob določeni uri počaka na izhodu za let v Evropo.

Vmes je približno 12 ur preživel na letališču brez potnega lista. »V iskanju primerne hrane in pijače po trgovinicah me je še enkrat obiskal gospod policist in me prijazno spomnil, da me imajo na očeh,« je zapisal. Prepričan je, da so njegovo gibanje ves čas spremljali prek letaliških kamer. Tudi vkrcanje na letalo za Budimpešto je bilo po njegovem opisu pod nadzorom. Tik pred poletom naj bi do njega prišel še agent v civilu, pregledal njegov potni list in preveril, ali bo državo res zapustil. Pešec navaja, da je isti agent nato letel vse do Budimpešte, sam pa domneva, da prav zaradi njegovega primera. Po pristanku na Madžarskem se zgodba še ni končala. »Stevardese so me prosile, naj zadnji zapustim letalo, v spremstvu agenta, ki me je predal lokalnim oblastem, policistom, ki so čakali v tunelu ob izhodu,« je opisal.

Andrej Pešec FOTO: Osebni Arhiv

Madžarskim policistom je pojasnil, da bi lahko bili razlog za zaplete kontakti iz Ukrajine. Kot pravi, so mu nato dovolili nadaljevati pot. »Pri nas ne bo imel problemov. Tam jih bo imel,« naj bi mu po njegovem pripovedovanju dejali. Pešec svojo izkušnjo kljub vsemu opisuje brez zamer do ljudi, ki so sodelovali v postopku. »Nikomur ne gre česa zameriti; fantje in dekleta so opravljali svojo dolžnost, nekateri, večina, so bili zelo ljubeznivi in prijazni,« je zapisal. Dodaja, da dogodek razume tudi kot nepričakovano preusmeritev svoje življenjske poti. Ob tem pa je njegov nasvet glede potovanj v Rusijo trenutno precej jasen. »Potovanje v Rusijo do nadaljnjega vseeno nekako odsvetujem, razen če želite doživeti kaj posebej nenavadnega, nepozabnega.« Če bo prepoved res veljala vseh 50 let, se bo lahko v Rusijo po lastnih navedbah vrnil šele leta 2076. Do takrat pa mu bo potovanje v Vladivostok ostalo predvsem kot izkušnja, ki se je iz zasebnega obiska v nekaj urah spremenila v pridržanje, deportacijo in večdnevno potovanje pod nadzorom oblasti.