Anja iskreno o dveh splavih in diagnozi PCOS: »Spraševala sem se, zakaj moje telo ne zmore tistega, za kar je ustvarjeno«

Anja Kikl je vplivnica in mentorica za ženske s sindromom policističnih jajčnikov (PCOS), ki prek svojih vsebin in programa MojPCOS združuje razumevanje hormonskega ravnovesja, presnove in življenjskega sloga. Njeno delo temelji na celostnem pristopu, ki presega klasične diete in kratkoročne rešitve, hkrati pa se vse bolj prepleta tudi z njeno osebno izkušnjo – izkušnjo dveh spontanih splavov in zahtevne poti do zanositve.

PCOS, kot poudarja, ni zgolj ginekološka diagnoza, temveč kompleksno presnovno stanje, ki vpliva na več telesnih sistemov hkrati. »Ne vpliva le na menstrualni cikel, temveč na vse – energijo, razpoloženje, spanec, kožo, lase in tudi na plodnost,« pojasnjuje. Prav ta širina simptomov je pogosto razlog, da ženske dolgo ne dobijo ustrezne obravnave ali pa prejemajo poenostavljene nasvete. »Hormone si lahko predstavljamo kot orkester. Ko vsi inštrumenti igrajo usklajeno, telo deluje v ravnovesju. Pri PCOS pa nekateri inštrumenti začnejo igrati preglasno, kar poruši celotno harmonijo.«

Težave s plodnostjo so ena izmed najtežjih posledic tega hormonskega neravnovesja. Kiklova poudarja, da PCOS ne pomeni neplodnosti, vendar pogosto prinaša izzive, predvsem zaradi nerednih ali odsotnih ovulacij. Ko je sama zanosila, je to razumela kot potrditev, da telo kljub diagnozi zmore. 

S spontanim splavom sta se končali dve nosečnosti 

»Doživela sem zadržani spontani splav, kar pomeni, da telo ne zazna takoj, da je nekaj narobe,« pojasnjuje. Pri prvi nosečnosti so nepravilnosti odkrili zgodaj, v devetem tednu, ko se je odločila za medikamentozni poseg. Druga izkušnja je bila daljša in psihično zahtevnejša, saj je naravni proces trajal vse do štirinajstega tedna. »Zarodek se preneha razvijati, telo pa lahko potrebuje več tednov, da to prepozna.«

Po prvem splavu se je odločila za molk. Kot pravi, je verjela, da bo naslednja nosečnost uspešna in da bo lahko izkušnjo nadomestila z lepo novico. »Želela sem spregovoriti, a sem se zadržala,« priznava. Vendar se je prav ta odločitev izkazala za dodatno breme. »Če vse držim v sebi in se pretvarjam, da je vse v redu, začnem izgubljati stik s sabo.« Umik od bližnjih in notranja napetost sta jo postopoma pripeljala do spoznanja, da tišina ne prinaša olajšanja. Prelom se je zgodil po drugem splavu, ko se je odločila spregovoriti. »Nisem več želela molčati,« pravi. Odziv okolice jo je presenetil – predvsem zaradi podpore in številnih žensk, ki so v njeni zgodbi prepoznale svojo. »Podpora, ki sem jo dobila, mi je dala krila in mi močno olajšala proces.« Danes poudarja, da bi ji bilo verjetno lažje že prvič, če bi bila bolj odprta.

Verjame, da ji je namenjeno postati mama 

Eden najtežjih vidikov njene izkušnje so bila vprašanja, ki so sledila izgubi. »Po dveh splavih sem se spraševala, ali sem naredila kaj narobe,« opisuje. Takšna razmišljanja so po njenem mnenju pogosta in vodijo v izgubo zaupanja v lastno telo. Prav zato v svojem delu vse več pozornosti namenja psihološkemu vidiku PCOS in plodnosti. »Psihološke posledice so pogosto težje od fizičnih, saj kronični stres vpliva tudi na hormone in lahko simptome še poslabša.« Kot mentorica danes pogosto srečuje ženske, ki imajo občutek, da njihovo telo deluje proti njim. »Veliko žensk se trudi in ima občutek, da nikoli ni dovolj,« pravi. Sama poudarja, da rešitev ni v strožjem nadzoru, temveč v razumevanju. »Ko začneš odkrivati vzroke – od prehrane do spanja, stresa in življenjskega sloga – postane lažje sodelovati s telesom.«

Anja Kikl o splavu. FOTO: Posnetek Zaslona Instagram

Po njenem mnenju telo ne reagira na popolnost, temveč na konsistentnost, zato so majhne, a trajne spremembe pogosto učinkovitejše od radikalnih posegov. Ob tem ne zavrača niti medicinske podpore. »Zdravila, kot so metformin ali GLP-1 agonisti, so lahko v določenih primerih zelo koristna,« pojasnjuje, a opozarja, da brez osnov – urejene prehrane, gibanja, spanja in obvladovanja stresa – ne prinesejo trajnih rezultatov. Kljub dvema izgubama ostaja njena želja po materinstvu neomajna. »Ponovne nosečnosti se ne bojim, ampak se je veselim,« pravi. Verjame, da ji je namenjeno postati mama, hkrati pa poudarja, da pot do tja ni enoznačna in da je pomembno ločevati med realnimi možnostmi in pritiskom okolice. »Splav ni nekaj sramotnega. Če bi se o tem več govorilo, ne bi bil tabu, ampak del življenja,« poudarja. Podatek, da se približno vsaka četrta nosečnost konča s splavom, po njenem mnenju jasno kaže, da ne gre za redkost, temveč za izkušnjo, o kateri bi morali govoriti bolj odkrito.