Avbljeva je po 13 operacijah vesela vsakega 
novega koraka

»Rehabilitiram se,« sta prvi besedi, s katerima nas pozdravi Irena Avbelj, zagotovo legenda svetovnega padalstva. Pristavi še nasmeh, ker ne tarna, se ne smili sama sebi, še najmanj pa želi, da bi se drugim. Več kot dve leti bije neizprosen boj za svoje zdravje, namesto da bi bila v zraku, se z običajno zavzetostjo in natančnostjo pripravljala na nov skok ali razmišljala o figurah na nebu, kjer ji na svetu ni bilo para. Lahko se zgodi, da tega ne bo več. Da se je njeno skakanje končalo 24. avgusta 2011, ko je izvedla 11.093. skok v karieri. Prvič je s padalom skočila junija 1986 v Lescah, kamor je takrat kar prištopala, njen drugi skok pa je videla tudi mama Božena.

Žrtvovala nogo

Poškodovala se je na evropskem prvenstvu v Kikindi v Srbiji. S hitrostjo dobrih 50 kilometrov na uro je v tretji seriji figurativnih skokov z levo nogo močno udarila ob tla, a je kljub poškodbi osvojila srebrno kolajno. »Po pristanku sem videla kost na levi nogi … Najprej sem pomislila, da ne bom mogla končati tekmovanja,« podoživlja trenutke bolečine, nemoči in šoka. Prva medicinska pomoč na kraju nesreče ni bila taka, kot bi morala biti, poškodbe pa so bile vse prej kot nedolžne. Strokovnjaki se strinjajo – žrtvovala je levo nogo. Če bi z obema pri taki hitrosti pristala na tla, bi se ji kolki zarili v notranje organe, posledice pa bi bile morda celo usodne.

V Slovenski vojski, kot častnica je še danes zaposlena v njeni enoti, niso omahovali. Še isti dan so poslali v Srbijo helikopter, okoli devete ure zvečer je pristal v Ljubljani, Ireno pa so odpeljali v univerzitetni klinični center. V bolnišnici v Kikindi so sicer opravili prve preglede ter slikanja, a so diagnosticirali samo zlom leve noge. Tamkajšnji zdravniki so jo celo hrabrili, da bo hitro okrevala. V Ljubljani so jo temeljito pregledali, seznam poškodb pa je bil nekajkrat daljši – imela je večkrat zlomljeno križnico, polomljeni vretenci, poškodovane živce na obeh nogah, strgane vezi v desnem gležnju. Okrevanje je bilo vse prej kot kratko in gladko. »Saj si nisem postavljala nekih ciljev. Vedela sem, da bo težko, vsakega novega koraka ali premika sem bila vesela,« nadaljuje Irena, ki je bila 13-krat na operacijski mizi, dva meseca pa v univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča. Po devetih dneh ležanja v ljubljanskem UKC se je prvič obrnila na bok, po 16 dneh pa je poskušala prvič sesti. »Vsak napredek me znova in znova motivira. Treba se je boriti,« hrabri sebe in druge.

Velik preizkus za družino

Ni pričakovala, da se bo njena kariera končala tako brutalno. Polna načrtov in volje se je odpravila na to evropsko prvenstvo, zato je bil šok toliko večji. »Boj za rezultat se je prelevil v boj za vsak novi korak in hitro okrevanje.« Noga je ne uboga, kot bi jo morala. »Nosi me, vendar ni v najboljšem stanju. Upam, da se bo to še kaj izboljšalo.« Preizkušnje zadnjih let so bile zahtevne tudi za družino. »To je bil velik preizkus za vse nas. V zadnjih dveh letih niso imeli kaj dosti od mene,« prizna Irena, ki je hvaležna za vse hčerki Nini in možu Miranu, mami Boženi ter vsem sorodnikom, ki ji stojijo ob strani. Vesela je bila tudi obiskov v bolnišnici. »Ko te boli, ne moreš spati … Minute se vlečejo kot ure, zato se vsakega obiska še toliko bolj razveseliš.«

Danes se najbolje počuti na kolesu in v bazenu. Tam je bila že v rosnih letih, saj je sedem let trenirala plavanje (imela je nekaj težav s hrbtenico), vmes tudi gimnastiko s sestro dvojčico Olgo. Potem se je odločila za bolj adrenalinsko padalstvo, čeprav se je vmes preizkusila tudi v orientacijskem potapljanju. »Iz ene modrine v drugo,« opiše svojo športno preobrazbo, potem pa prizna, da je plavanje precej zanemarila. »Dolgo me ni bilo v bazenu, saj veste, kako je s plavalci, ko končajo … Zdaj mi zelo koristi,« nadaljuje Irena, ki ima težave pri hoji in sedenju.

Izjemna kariera

Po vsej kalvariji, ki jo preživlja v zadnjih dveh letih, je še bolj odločena, da bo pomagala Darku Đuriću, ki zbira evre za svoje noge. Potrebuje jih kar 82.000. Avbljeva je darovala svoje pokale za dobrodelno akcijo Športniki za športnike, kjer bodo lahko vsi kupili priznanja in nagrade, ki so jih dobili naši šampioni doma in v tujini. »Upam in želim si, da Darko dobi noge. To bi moralo biti drugače urejeno, ne pa da je moral toliko narediti, da se je akcija sploh začela,« je kar malce ogorčena.

Njena kariera vzbuja spoštovanje. V klasičnih disciplinah je bila štirikrat evropska in sedemkrat svetovna prvakinja. Dvakrat je domov prinesla evropsko srebro, štirikrat je bila druga na svetu, enkrat tretja. Enkrat je bila evropska prvakinja v paraskiju (kombinacija smučanja in padalstva), šestkrat je bila v tej disciplini najboljša na svetu. Doma ima tudi srebro s svetovnega in evropskega prvenstva. Uspešno je nastopala še na vojaških prvenstvih – petkrat je bila svetovna prvakinja, trikrat najboljša na stari celini. Leta 2006 je za svoje dosežke prejela Bloudkovo nagrado.