Avstrijci z nizko ceno nad naša jajca

LJUBLJANA – Bodo slovenski rejci kokoši nesnic, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo jajc, še lahko mirno spali? Če sta do zdaj proizvodnja in prodaja jajc domačemu potrošniku za primerno ceno potekala bolj ali manj nemoteno, so zaradi zadnjega dogodka lahko upravičeno zaskrbljeni.

Prav minuli petek, na svetovni dan jajc je bilo, ko je 32-letni kmet iz okolice Brnika, ki v svojem hlevu krmi nekaj manj kot 2000 kokoši nesnic in tako v okviru družinske kmetije prodaja jajca občanom, restavracijam in manjšim podjetjem, peljal blago v kitajsko restavracijo v Ljubljani in obstal. Lastnik mu je mirno povedal, da ne bo več jemal jajc pri njem, saj jih dobi iz Avstrije po 6 centov. 
»Cena je tako za male, pa mislim da tudi za največje rejce oziroma proizvajalce nesprejemljiva, saj s tem ne pokrijemo stroškov proizvodnje.«

Pojemo 180 jajc

Upravnik kitajske restavracije mu je povedal, da je za zaboj 360 jajc odštel nekaj manj kot 25 evrov. Običajna odkupna, se pravi veleprodajna cena zaboja, se vrti od 40 do 41 evrov, kar znese dobrih 10 centov za jajce. To je zagotovo najnižja odkupna cena, ki si jo lahko privošči rejec, sicer pa je praviloma tako, da je cena jajca baterijske reje omenjenih 10 centov, talna reja pa je nekoliko dražja, od 11 do 12 centov za jajce velikosti L.

Če upoštevamo maloprodajne cene v trgovinah, ki se sučejo od 1,5 do 2,5 evra za karton malce večjih, vidimo, da proizvodnja jajc ni velik biznis, je pa trajen, saj jih potrebujemo vsak dan.

Po zadnjem Zelenem poročilu o pridelavi in samooskrbi Kmetijskega inštituta Slovenije v Sloveniji je poraba v zadnjih letih z 10 poskočila na dobrih 11 kilogramov jajc na leto, pojemo jih skoraj 180 na prebivalca. Poraba se povečuje, saj je z leta 2014 na 2015 poskočila za skoraj 14 odstotkov.

Po besedah Branka Ravnika, direktorja Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, smo bili z jajci vseskozi bolj ali manj samopreskrbni, zdaj proizvedemo 92 odstotkov lastne porabe.

V Sloveniji proizvedemo skupno okoli 400 milijonov jajc; številka je le približna, saj je veliko sivega polja, se pravi malih dvoriščnih rej po, denimo, 10 kokoši, ki jih statistika težko beleži. Pri Jati Emoni jih proizvedejo 100 milijonov, kar je četrtina slovenske proizvodnje. Drugi največji proizvajalec je Meja Šentjur s 60 milijoni jajc na leto, drugi so manjši proizvajalci.

Dampinška cena

Od kod so jajca za šest centov, kdo jih uvaža v Slovenijo in ponuja restavracijam po tej ceni, nam ni uspelo izvedeti. Gre za bela jajca, barvni standard, ki je tipično ameriški, a jih imajo tudi v Nemčiji, Avstriji, na Poljskem, v Latviji...

Direktorica prodaje pri Jati Emoni Olga Šorak je opozorila, da se po barvi ne da ugibati, od kje izvirajo jajca. Dodala je, da večkrat slišijo govorice o ponudbah z nerazumno nizkimi cenami, a večjega pritiska na slovenski trg do zdaj niso občutili.

»Pri nas potrošniki še vedno verjamejo v našo kakovost in zaupajo slovenskim proizvajalcem, na Hrvaškem, kolikor smo izvedeli, pa je že čutiti pritiske nizkocenovnih ponudnikov iz Poljske in Latvije.«

Omenjenih 6 centov je seveda dampinška cena: »S tako nizko ceno proizvajalec jajc ne more preživeti niti v Avstriji niti v Latviji ali na Poljskem. Je pa prav mogoče, da gre za viške, ki nastanejo in jih niso prodali. Jajca imajo po zakonu omejen rok trajanja 28 dni. Če ji v tem času ne prodaš, imaš dodatne stroške z uničenjem,« pojasni Roman Gregorn, direktor Meje Šentjur.

»Vedeti morate, da današnja tehnologija transporta omogoča hiter prevoz jajc iz enega konca sveta v drugega. Iz Poljske ali Latvije jih pripeljejo v dveh dneh... Da ne boste mislili, imamo povpraševanja tudi iz Afrike!« dodaja Šorakova.

Ko ne bo več kur na dvorišču...

Do nedavnega je veljalo, da evropske države v splošnem izvozijo do 20 odstotkov pridelane hrane. Vendar se stvari hitro spreminjajo, meje vsak dan bolj padajo. V Evropi se države v razvoju, Poljska, Bolgarija, Romunija, Madžarska, Ukrajina, razvijajo v izjemno intenzivne kmetijske države, ki lahko ponudijo velike količine živil in za nas skrb vzbujajočo nizko ceno. Za primer kmetijske moči Poljske le najnovejši podatek pridelka jabolk za Evropsko unijo, ki ga je pred dnevi objavila Svetovna zveza za pridelavo jabolk in hrušk (World Apple and Pear Association): v EU smo pridelali 12 milijonov ton jabolk, samo Poljska jih je pridelala štiri milijone ton.

Slovenski trg je za velike igralce nezanimiv, hkrati pa tako majhen, da lahko večji proizvajalec z viški nekaj kamionov v trenutku zasuje »slovenski prosti trg s prostim pretokom blaga« in dobesedno uniči katerega koli domačega proizvajalca.

Kmet nam je sicer duhovito namignil: »Nam malim kmetom se ne more zgoditi kaj velikega, bomo pač počeli kaj drugega.« Res je, v malih šal'cah ni velikih valov, a če se ustavijo Jatini ali Mejini obrati, jih ne bo nihče več pognal. Kitajce, pa tudi Francoze ali Avstrijce prav briga za naše domače proizvajalce, za slovensko, lokalno pridelano in podobne zgodbice. Upajmo, da gre pri skrivnostnem ponudniku iz Avstrije za osamljenega padalca, ki se je oglasil pri Kitajcu, ki je seveda takoj za biznis. A bati se je, da ni čisto tako. Na potezi je država, da zavaruje svoje kmete in velike proizvajalce. Sliši se paradoksalno, a če ne bo velikih, tudi malih ne bo prav dosti. Doslej na tem polju nismo naredili veliko. In ko ne bo več kur na našem dvorišču...