Bebčki

Kdo? Mi, Slovenci kajpak. Dolgo je veljalo, da gre le osel dvakrat na led, nakar je rigajoči štirinožni kopitar dobil resno konkurenco. Tudi če nam stokrat spodrsne, bomo Slovenci na led stopili še stoprvič. In znova pogrnili po dolgem ter počez. Ne bom našteval, koliko državnih firm smo že prodali in kako, kolikokrat in kako smo bili nategnjeni, spomnil bom le na najbolj sveži primer. Ime mu je Helios.

Nekako bi še razumel, ako bi koncem leta 2013 Slovenkam in Slovencem iskreno povedali, da bodo Miklavž, Božiček in dedek Mraz pač spodobno obdarili naše dobre severne sosede Avstrijce. In jim omotanega v novoletni bleščeči papir predali domžalski Helios. Toda ne. Spomnim se za prodajni postopek zadolženega esdehajevca Mateja Runjaka, kako je vzneseno razlagal, da je Slovenija s prodajo avstrijskemu palčku brez lastnega denarja naredila izjemen posel. Nič zato, če firme Ring dotlej ni poznal nihče, Avstrijci so si meli roke, ker je David prevzel Goljata, mi pa, ker smo iztržili 144,8 milijona evrov. Takrat so severni sosedje s pogledom proti Bogu zagotavljali, kako ne bodo odpuščali delavcev in kako se bodo stoodstotno držali podpisane pogodbe ter dodatno zaposlovali. A ker je Bog milosten in odpušča, so odpuščali tudi novi lastniki Heliosa; število zaposlenih se je že do konca leta 2015 zmanjšalo z 2433 na okroglih 1700. Ali domala za tretjino. Tako in še drugače ožeti Helios so Avstrijci tri leta pozneje – točneje minule dni – prodali Japoncem. Cena: 572 milijonov evrov. Zaslužek bi po zadnjem osnovnošolskem kurikulumu moral znati izračunati že domala vsak drugošolček.

Avstrijci menedžerje majhnega Ringa, katerega uradni naslov je nekaj deset kvadratov velika vrstna hiša v neki londonski četrti, zdaj častijo kot bogove, mi naše kot bebčke. Razlika med prvimi in drugimi je 427 milijonov evrov. Za bogato Avstrijo veliko, za revno Slovenijo malo. Za božičnega purana z vsemi pripadajočimi prilogami stavim, da pravkar po poti domžalskega Heliosa stopa še kak primerek pompozno prodane državne firme.