Belokranjke ni, samo zwiebeln

Rad imam čebulo, sploh mlado, recimo v navezi s prekajeno klobaso, z ocvrtimi jajčki ali na fižolovi solati – čeprav je res, da v zadnji kombinaciji zna malo zaudarjati na dveh mestih mojega teleščka. V mlajših časih, ko je bilo še treba spoznavati osebe nežnejšega spola, sem se prav zaradi tega mladi čebuli občasno odrekel, ampak zdaj sem poročen in žena je že vajena vsega hudega, po mojem tale specifična zelenjava ni najhujše zlo, ki bi mi ga poočitala.

V pomladanske priprave na vrtu se seveda ne vtikam, kot vsak prekaljeni mož le ubogljivo vihtim štiharico, motiko in grablje, edino vprašanje, ki si ga drznem zastaviti, je, kje bo čebula. A bo ena greda dovolj, saj veš, da mi jo paše zvečer, pred televizijo, pomakati v sol?!

Včasih si izgovorim celo gredo in pol, letos pa sem, ogorčen in razočaran, sam od sebe predlagal zgolj polovičko.

Namreč: v minulih letih sem sadil in se potem naslajal ob avtohtoni belokranjki. To je čebula non plus ultra, dasiravno niti druge naše slavne avtohtone sorte, ptujskega lüka, ne pljuvam ven. In sem si lepo zamislil pozno sobotno dopoldne: skočim v najbližjo kmetijsko zadrugo, nazaj grede se pa še ustavim v lokalnem moškem zbirališču, če bo sonce dovolj visoko, mogoče na enem nefiltriranem svetlem. Toliko, da se pozanimam pri sotrpinih, ali že imajo zagarantiran svoj letošnji zadah.

Naredil sem samo prvo. Moje belokranjke niso imeli. In nikar ne hodite spraševat okrog, so me podučili v zadrugi, letos je ni nikjer. Nekaj malega je je bilo, pa je že zdavnaj pošlo. Preprosto je je bilo lani preveč in so jo za letos pripravili manj. Malo. Premalo. Kljub vsemu sem poskusil še na drugih naslovih, ne samo z belokranjko, tudi s ptujskim lükom, a resnično ostal z dolgim nosom. Zato samo pol grede: ker je to za švabsko čebulo dovolj. Toliko o pridelavi domačih sort, ki jo tako na glas propagira tudi kmetijsko ministrstvo. Jaz že razmišljam lokalno, sadim naj pa globalno! Letos mi je tale junge zwiebeln kar dol padla.