Bernarda Kump predano in srčno ohranja našo dediščino. Njene prostore najdemo na glavni ulici, nasproti cerkve sv. Petra, streljaj od črnomaljskega gradu. Odprla jih je pred 11 leti, ko je ostala brez službe. »Utrujena sem bila od negotovosti, nisem si mogla predstavljati, da bi šla spet v neko podjetje in znova doživela isto zgodbo, zato sem se odločila obuditi zanimanje, ki je dolgo tlelo v meni,« pravi podjetnica. »Odločila sem se, da bom počela stvari za dušo. Ravno prav sem bila stara za to, okrog 45 let, nisem imela več kreditov, za vse je bilo poskrbljeno. In sem si rekla, da bom zadnji del svoje poti posvetila temu, kar sem si zmeraj želela, a ni bilo nikoli pravega časa za to oz. sem ga porabila za službo,« pove, kako je takrat začela več projektov hkrati. Najprej je postavila čebelnjak. Staro hišo, ki so jo imeli v lasti, je uredila za oddajanje.
»Začutila sem, da je prav, da zasnujem nekaj na naši kulturni dediščini, na belokranjskem izročilu. Ko sem bila na zavodu za zaposlovanje, sem šla na nekaj izobraževanj, od turističnega do izkustvenega vodenja, in velik del odpravnine investirala v svojo drugo življenjsko zgodbo,« pravi in se spominja, da se je je od vseh najbolj dotaknilo izobraževanje v Ljubljani, ki ji je pokazalo, kako lahko mesto, pokrajino, kraj doživimo z vsemi čutili. »Nisem želela samo pripovedovati zgodbe. Hotela sem, da z obiskovalci skupaj zamesimo testo, da ga potipajo, poslušajo, vidijo, vonjajo. Da diši že, ko vstopijo v prostor, saj si najbolj zapomnimo vonje in okus hrane,« razlaga.
Njen prostor za obiskovalce spominja na kuhinjo naših babic. FOTO: Mateja Blažič Zemljič
Sprva se je osredotočila na kulinariko, nato sta jo pritegnila še raziskovanje starih navad in snemanje videoposnetkov. Na portalu Youtube ima svoj kanal Slovenian Tradition, na katerem predstavlja belokranjske recepte korak za korakom, z njenimi napotki zlahka spečemo belokranjsko pogačo, orehovo in ajdovo potico – ali po belokranjsko povitico –, mlince in martinovo gos z rdečim zeljem, poleti šabeso, kruh z drožmi, črnomaljski nadef, pohane šnite … »Ničesar ne skrivam, delim recepte, veliko stvari povem brezplačno. Kajti tradicionalno kulinarično znanje mora iti naprej in se kot izročilo prenesti na naše zanamce,« izpostavi.
Črnomaljske preste
Mi smo se pri njej preizkusili v peki črnomaljskih prest. Testo zanje je enako kot za pogačo, le da je v tistem za preste še olje za hrustljavost. »Prvi zapis o tem, da so Črnomaljke prodajale preste in celo tekmovale med sabo, katera jih bo prodala več, sega v leto 1855, objavljen je bil v časopisu Zgodnja Danica. Ne vemo, kdo jih je prinesel v te kraje, a ženske so jih začele izdelovati. 'Kumek, kupite presto!' so podjetno pozivale mimoidoče. Recepta ni bilo, saj so jih pekli iz testa, ki jim je ostalo pri peki kruha,« pravi in deli z nami trik, da je treba preste vedno oblikovati z vlažnimi rokami, ko pridejo iz pečice, pa jih takoj, čim bolj vroče premažemo z vodo in posujemo z mešanico grobe in fine soli.
Prostor Belokranjsko izročilo ni odprt ves čas, zato se je za obisk bolje najaviti. FOTO: Mateja Blažič Zemljič
»Moja kulinarična zgodba je zelo dolga. Stric po očetovi strani je bil župnik v Skaručni blizu Vodic, ko sem bila stara 18 let, me je brez moje vednosti za dva tedna vpisal k sestram na kuharski tečaj,« pove. V tistem času je bila glavna sestra Nikolina. »Takrat sem bila šokirana, a nisem se mogla upreti,« pripoveduje in doda, da je sicer že od mladih nog pomagala doma pri kuhi, skuhala kosilo, če je šla mama na njivo, tudi kruh je pekla. »Opazovala sem mamo pri kuhanju in kuhala z njo, kuharski tečaj mi je dal še piko na i. Tudi živela sem v samostanu, priprava jedi na stari slovenski tradicionalni način je bila popotnica za vse življenje. Držala sem se njihovih receptov, veliko sem kuhala za družino po vzoru sestre Nikoline. Potem sem se usmerila v belokranjsko kulinariko.« Ta je preprosta in ima svoje zakonitosti, pravi.
Diha z Belo krajino
Bernarda je Belokranjka po mami in očetu. »Za kolikor nazaj vem, smo živeli tu. V preteklosti so se Metličani in Črnomaljci redko poročali med sabo, pogostejše so bile poroke med sosednjimi vasmi. Pri nas pa je oče iz Črnomlja, mama iz Metlike, tako je prinesla v dom metliško kulinariko, hkrati prevzela črnomaljsko od stare mame. Jedli smo nekatere jedi, kot so se pripravljale v Metliki, kar je bilo malce drugače,« pojasni.
Zbira tudi stare predmete, tako njen prostor spominja na kuhinjo naših babic. »Predvsem me zanimajo pripomočki, ki so jih uporabljali ljudje v Beli krajini, bodisi pri gospodinjstvu, tudi tekstil, prti, brisače, vse, kar je vezano na tradicionalno življenje v teh krajih sto let ali več nazaj, ko je bilo še vse opravljeno ročno,« pove in pokaže mlinček, ki so ga uporabljali za mletje maka.
Recept FOTO: Mateja Blažič Zemljič
V hiši je uredila še manjši muzej o predelavi volne, lanu in konoplje. »V času korone, ko smo vsi pospravljali, je sošolec v kmetijskem poslopju, ki mu mi pravimo šupa – skedenj, našel opremo za predelavo lanu. Vse, kar so uporabljali, od rastline do platna. Ljudje še vedno prinašajo, češ da bo tu v pravih rokah,« se nasmehne in doda, da kupuje tudi v starinarnicah in na boljših sejmih. Posode, pripomočke, prte, prtičke tudi uporablja in jih lahko vidimo na njenih videoposnetkih.
Skriti biser
Strinjava se, da je Bela krajina turistično še zapostavljena, a hkrati ni množičnega turizma. Veseli jo, da obiskovalci niso prepogosti, k njej pridejo tisti, ki iščejo kulinarično izkustvo regije, ki je še vedno preprosta, enostavna, prijetna, z veliko tradicije, zakoreninjene v ljudeh. »Pomembno je, da se vračamo k osnovam. Da gostje nekaj doživijo, se naučijo, odnesejo s sabo. Pogosto me kdo vpraša, koliko časa se peče npr. kruh. Toda ne znam povedati, ker ga gledam. Nikoli ga ne pečem na uro,« poudari. »Vsaka pečica je drugačna, zato pokukam, pogledam, potipam, prebodem. Danes imajo štedilniki gumb za peko piščanca, pri čemer nič ne misliš, čez eno uro je pečen. Ne počnite tega. Vrnimo se k temu, da poslušamo hrano. Ustavimo se, pripravimo jo v miru, z izkušnjami, ne samo po bližnjicah. Poduhajmo, kaj se dogaja z njo. Poglejmo barvo, potipajmo s prstom, preverimo, ali je skorja že trda,« poziva in nadaljuje: »To želim predstaviti obiskovalcem. Zavedajmo se, da je moka različna, recept ne uspe vedno enako, tudi če se ga držimo. Včasih ne uspe, ker je tak dan, čeprav narediš vse enako. Hrana potrebuje dotik, da čutiš, kako nastaja, gre skozi tvojo energijo. Kruh ne uspe, če si slabe volje ali raztresen. Ali pa ga pozabiš soliti,« se namuzne.
Bernardine kulinarične delavnice so odlično doživetje za vso družino. FOTO: Jan Kocjan
Nazaj k osnovam
Želi si napisati tudi knjigo s starimi recepti. »Oče in mama nista bila v službi. Bili smo prava kmečka družina s kmečko kulinariko. Večinoma smo bili samooskrbni. Redke stvari smo kupili v trgovini, npr. meso. Oče je pripravljal stare jedi, npr. pečeno kri. V knjigi želim prikazati, kaj vse so ljudje jedli, da so bile to zdrave beljakovine, nič predelanega, vse je bilo sveže,« razkrije načrte. »Ko je bil regrat mimo, smo nabrali gozdni regrat – krompirjevko. Solate nismo kupovali, rastlinjakov ni bilo. Pripravili smo jo s popečeno prekajeno slanino, s kisom, česnom in čebulo. To je bilo precej kalorično, a smo se napolnili tudi z vitamini, ki so bili na razpolago v gozdu, preden je zraslo kaj drugega. Hkrati so v kleti zidanice izraščali kalčki na repi in kolerabi, ki smo jih uporabili namesto solate. Vse smo porabili, kar je bilo na voljo, tudi prašiča od rilca do repa, namesto da bi kupovali avokado z drugega konca sveta,« opomni na stranpoti sodobnega sveta.
Bela krajina je zapostavljen turistični biser. FOTO: Jan Kocjan
