Birokrati kar ne vedo, kaj bi s koprsko cisterno

KOPER – Prebivalcem s strehe mesta, to je območja okoli muzejske ploščadi na vrhu nekdanjega otoka, ki sega vse do severnega previsa ob restavriranem beneškem bastijonu nad potniškim terminalom, je dokončno prekipelo. Na podaljšku Muzejskega trga med pošto in v ihti porušene osnovne šole, ki je nosila ime partizanskega heroja Janka Premrla - Vojka, se očitno ponavlja zgodba s sosednjega Titovega trga. Tam so po dolgih petih letih nerazumljivega zavlačevanja le obnovili tradicionalni mestni salon – kavarno Ložo, a v zraku že visi grožnja z odstranitvijo pol tisočletja starih kamnitih plošč davne platee comunis, ki jo s stolnico, nekdanjim obrambnim stolpom, imenitno Pretorsko palačo in orožarno, kjer domuje univerza, obkroža eden najlepših beneških arhitektonskih ansamblov daleč naokoli. K njemu se po serpentinastih stopnicah s potniškega priveza povzpnejo obiskovalci s križark in se, presenečeni nad lepoto, hipoma znajdejo v srcu starega mesta, nekdanje glave Istre. A nekoliko nižje pred muzejem jih čaka prašni forum, kjer so pri odstranjevanju šole in stare površine trga s parkirišči ob izkopavanju srednjeveških sledi pričakovano naleteli na ostanke avstrijske kaznilnice, ki je stoletje določala koprsko panoramo. Presenečenje je bila kamnita vodna cisterna, ki sega vse do dna otoka, v različnih plasteh so našli ostanke različnih dob, tudi nekaj stoletij starega samostana.

Zgodilo se ni nič

Vodnjak, ki ga obdajata notranji obod in zunanji polkrožni prstan, sega 11 metrov globoko, vse do ravni morske gladine. Vanj so se spustili jamarji in ugotovili, da je cisterna s črpalko v dobrem stanju, prek različnih elementov je povezana z razpredenim vodnim sistemom, v njej je prostora za 300 do 500 kubičnih metrov vode. Kamnita konstrukcija še dobro tesni, res je nevsakdanja in zahtevna gradnja, kakršne arheologi v Sloveniji in širšem sosedstvu še niso videli. Vodnjaka ni uporabljala samo velika kaznilnica, z vodo so verjetno oskrbovali tudi ladje, morda gasili požare in zalivali vrtove. V te namene bi bil lahko še zdaj, menijo preudarni in varčni. Arheologi so najdišče skrbno evidentirali, izmerili in poslikali, del izkopanega spet skrili pod zemljo, cisterno pa obdali z neugledno oranžno plastično ograjo. Ker je prek trga dovoz do stare stanovanjske četrti in nove univerzitetne stavbe ter zavite Kidričeve ulice, ki povezuje osrednji mestni trg s starim pomolom, so nasuli gramozno cesto in uredili nekaj parkirišč, kjer redarji pridno pobirajo globe. Teče že peto leto, zgodilo se ni nič! Ob vse bolj redkem deževju avtomobili poskakujejo čez luže, sicer burja nosi nadležni prah, ki se meša z nevarno nesnago iz luških terminalov. Prebivalcem in tistim, ki tod delajo, je dokončno prekipelo, na pobudo iz hostla Museum, ki najbolj trpi v prašnih oblakih, so zbrali 250 podpisov in s peticijo zahtevajo, naj odgovorni nemudoma najdejo rešitev. V lanski rekordni sezoni so po zapuščenem in že zdavnaj zaraščenem arheološkem forumu vodili obiskovalce iz muzeja nazaj na ladje, z velikega Voyagerja of the Seas pa so imeli potniki kar neposredni pogled na nenavadno turistično zanimivost.

Kjer se 
prepirata dva ...

Za mizerijo naj bi bila kriva stroka, natančneje že odpravljeno ministrstvo za kulturo in piranski zavod za varovanje in ohranjanje zgodovinske dediščine. Vsa ta leta so si podajali vroč kostanj, nikakor se niso mogli dogovoriti glede kulturne in tehniške vrednosti najdenega. Razumljivo je, da investitorju, ki bi na prestižni lokaciji za mogočnimi platanami, kjer pogled seže čez pristanišče in zaliv z Miljskimi griči in Debelim rtičem do mogočnega gorskega venca, rad zgradil prepotrebno garažno hišo in poslovno-stanovanjski kompleks ter na novo uredil Muzejski trg, mineva potrpljenje. Domačini bentijo, tujci začudeno motrijo forum, ki v vodnikih in prospektih seveda ni naveden. Jeseni smo brali, da upravno sodišče že 16 mesecev tehta, ali bi ugodilo kulturnikom in enemu najbogatejših Slovencev, ki je od občine že pridobil soglasja in dovoljenja za gradnjo in rekonstrukcijo tega osrednjega dela starega mestnega jedra, ali piranskemu spomeniškemu varstvu. Kaznilnico, ki so jo Avstrijci postavili na vrhu Kopra v začetku 19. stoletja, so v minulem stoletju kmalu zravnali z zemljo, pri tem pa niso uničili ali resneje poškodovali kamnite cisterne. Če bo le zmagal kapital in bodo odstranili zgodovinsko gradnjo, je investitor, ki je v projekt (arheološke raziskave in dokumentacijo) vložil že poldrugi milijon evrov, obljubil, da bo plačal 15.000 evrov »odpustka«, s tem denarjem naj bi uredili stalno muzejsko zbirko – razstavo z eksponati zgodovinskega razvoja tega dela mestnega jedra.

Ohranite vodnjak!

Nekateri bi radi rušili takoj, saj so prepričani, da dve stoletji stara znamenitost ni tako dragocena, da bi onemogočala gradnjo prepotrebne podzemne garažne hiše za 700 vozil in poslovno-stanovanjske zgradbe nad njo. Lani jeseni se je razvedelo, da je Kranjska investicijska družba (KID) prek hčerinskega podjetja Mons za podelitev stavbne pravice za pol stoletja MOK (Mestni občini Koper) že davnega leta 2008 plačala štiri milijone evrov. A strokovnjaki se ne dajo, poudarjajo, da gre za dragocen in pomemben primerek tehnične dediščine, ki ga želijo za vsako ceno ohraniti, obnoviti in vključiti v zaščiteno zgodovinsko jedro. Investitor ima v rokah sicer odločbo že odpravljenega ministrstva za kulturo, ki dovoljuje odstranitev cisterne, a ostaja nejasno, kdaj bodo lahko res začeli. Po načrtih naj bi nad garažami zrasli dve- in štirinadstropna stavba z mansardo, na Muzejski trg bi postavili fontano, težave pa naj bi se dejansko začele šele, ko so v nekaj detajlih spremenili prvotno zasnovo. Na zakleti cisterni si je megalomanski slovenski birokratski stroj v zadnjih 20 mesecih že skoraj polomil zobe, upravno sodišče pa še vedno ne ve, komu v prid razsoditi. Verjetno bodo sledila še žolčna prerekanja, grožnje. Čas bo tekel in prah vrtinčil … Nesprejemljivi forum je vsekakor močno okrnil kakovost bivanja v tem delu starega Kopra, kjer že peto leto vdihavajo prah in potrpežljivo poslušajo ropot vozil, ki si utirajo pot čez makadam. Občina sicer občasno poskrbi za popravljanje površine, položena cestna ovira pa vsaj onemogoča divjanje in dodatno prašenje, za začasno plast asfalta v teh časih verjetno ni denarja.