Blažka Müller Pograjc: Ena počitniška

»… pravi, da hodijo ljudje na počitnice zato, da se spočijejo in si kaj novega ogledajo, ampak jaz se v novih krajih nič ne spočijem in si kaj novega lahko ogledam, tudi če dam pod mikroskop zrno peska ali pa če narišem geometrijsko telo, ki nastane, kadar se tri okrogle palice enake debeline sekajo pod pravim kotom. Mislim, da je v vsaki hiši toliko stvari, da potrebuješ več let, preden si jih dobro ogledaš in razmisliš o njih …«

Pred leti je moj sine odhajal v Špadiče, na letovanje z vrtcem. Takrat mi je naravni materinski čut prigovarjal, da so takšna letovanja za še ne pet let stare otroke, ki so bili za povrh že s starši na morju cele tri tedne, čisto brez zveze, a kaj ko je bilo toliko govora o samostojnosti, ki naj bi si jo otroci pridobili, ko so nekaj dni sami z vrstniki in vzgojiteljico, da sem preprosto klecnila, spakirala naročeno (čeprav se ti morda tri trenirke, šest majic in šest kratkih hlač poleg vseh kopalnih zadev in obleke za ples ob že tretjem poskusu zlaganja v normalno velik kovček zazdijo pretirana zahteva) in poslala otroka kolonizirat neznano.

Sama sem bila v koloniji le enkrat in edina stvar, ki sem si jo takrat pridobila, je divje meso na kolenu, ko sem padla na grobem asfaltu, in nelagodje, ko v kolonijo pošiljam svoje otroke. Kolen še dandanes ne kažem preveč rada pa tudi kolonije se spominjam le s šegavimi besedami in štosi, ki prekrivajo resnična občutja. Spominjam se, kako je sošolec Samo na končnem večeru Pokaži, kaj znaš prepeval Kovači smo in naša sila, jaz pa sem se krotovičila in vsega bala, in tega, da me je takrat prvikrat opekla meduza.

Tudi moja hčerka je bila nekoč z vrtcem v Špadičih. A ona je čisto drug karakter, veliko manj mevžasta je kot jaz, edinka. Na zaključnem večeru v koloniji je blestela (sicer ne s Kovači smo in naša sila), spretno se je izogibala meduzam in še zdaj pripoveduje celo vrsto spodbudnih zgodb o morskih doživetjih, čeprav je tiste dni, ko je bila v koloniji, ves čas deževalo. Otroci, ki niso imeli pelerin, so naokoli hodili oviti v črne vreče za smeti, ki jih je vzgojiteljica iznajdljivo kupila v samopostrežni in vanje spretno natrgala luknje za roke. Perfekten spomin, gotovo boljši kot divje meso na kolenu.

V letošnjem poletju sem za pakiranje in razpakiranje kovčkov in preostale prtljage (beri: igrač, pripomočkov za ustvarjanje ter športne opreme) ob treh odhodih zdoma in prihodih domov porabila kakšnih deset dni. Mož je po 125 stopnicah, kolikor jih je do naših vrat, ob vseh teh priložnostih znosil kakšnih 200 kg prtljage ter se vsakokrat jezil in čudil, da domov prinesemo več, kot od doma odnesemo, potem pa besno brskal za kamni in školjkami, ki naj bi jih tihotapila v torbah z dvojnim dnom …

Glede tega, da domov prinesemo veliko in še več, ima prav. Jaz prinesem pod pazduho zagozdeno sol, svetlobo z morja, nekaj novih peg na licu, šopek žajblja, šop sivke, ribjo lusko v laseh … in vse to še dolgo potem doma opazujem pod mikroskopom svojega spomina in o tem razmišljam.

Rada imam počitnice.