Bo reforma šele, 
ko bo nova vlada?

LJUBLJANA – Zanimivo, štirje predsedniki (predsednik države Borut Pahor, predsednik vlade dr. Miro Cerar, predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, predsednik državnega sveta mag. Mitja Bervar) so na prednovoletnem druženju povsem pričakovano spregovorili tudi o pomenu nujno potrebne zdravstvene reforme. Niso pa samo optimistično ugotavljali, kako bi se morala Slovenija, ki po več letih surove gospodarske in finančne krize končno okreva, čim prej lotiti izvedbe vseh nujnih reform, strinjali so se tudi, da je nedvomno prav, da se vlada zdaj začne prioritetno ukvarjati s spreminjanjem zdravstvenega sistema (z odpravljanjem številnih njegovih anomalij). Brez skrbi, takšni prednovoletni klepeti, ki so velikokrat le sami sebi namen oziroma, če že, namenjeni kvečjemu še poziranju pred fotografskimi objektivi in televizijskimi kamerami, z lahkoto prenesejo takšno strinjanje oziroma tudi veliko več všečnih floskul. Če pa bi bili štirje predsedniki nekoliko pogumnejši (resnicoljubnejši), bi morda vsaj kak stavek povedali o tem, kako je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, ki jo premier Cerar vedno oziroma še vedno podpira, konec koncev nazadnje obljubila, da bo predlog zdravstvene reforme zagotovo nared do 12. decembra. Glede takšnih obljub si ne bi smeli ne politiki ne zdravstveni zavarovanci zatiskati oči niti po nojevsko potiskati glav v pesek. To so si sicer res nekoč privoščile ptice dodo, vendar vemo, kako se je zaradi tega končalo.

Obljube so 
zgolj obljube

Rezultati javnomnenjskih anket – denimo Delove, ki je bila objavljena pred le tremi dnevi – so, na primer, več kot nazorno potrdili, da je celo dobrih 70 odstotkov vprašanih prepričanih, da je ministrica Kolar Celarčeva storila premalo za zdravstveno reformo. Še bolj pomenljivo: skoraj dve tretjini vprašanih hkrati še meni, da Cerarjevi vladi najbrž sploh ne bo uspelo izpeljati zdravstvene reforme. Zakaj? Ker nas do izteka njenega štiriletnega mandata ločujeta samo slabi dve leti.

Nič nenavadnega, skratka, ni, da je tudi nekdanjega poslanca SDS, zdajšnjega samostojnega nepovezanega poslanca Andreja Čuša zmotilo, da ministrica za zdravje, čeprav bi že morala vsaj predstavnike treh koalicijskih strank seznaniti s težko pričakovanim predlogom reformne zakonodaje za področje zdravstva, kljub predstavitvi novel zakonov o pacientovih pravicah in zdravstveni dejavnosti še vedno ni ponudila ničesar novega, kaj šele reformnega, celovitega ali celo sistemskega. Prav zato je Čuš na predsednika državnega zbora dr. Milana Brgleza in vodje vseh poslanskih skupin naslovil poziv, naj podprejo njegovo pobudo o ustanovitvi posebnega parlamentarnega delovnega telesa, odbora za spremljanje priprav na zdravstveno reforme: »Jasno je, da ne ministrica ne vlada ne nameravata oziroma ne bosta izpolnila svoje obljube glede te reforme.«

Kljub vsemu je najbrž smiselno, da se spomnimo tudi metafore, ki jo je v zvezi z napovedano zdravstveno reformo nedavno uporabil zdravniški sindikat Fides: »Slovensko zdravstvo potrebuje reformo kot infuzijo, transfuzijo in kisik, ki jih potrebuje neki bolnik, ki krvavi, krvni tlak pa mu sočasno strmo pada.« Tu pa smo že pri največjem političnem kamnu spotike, na katerega so opozorili slovenski delodajalci: pri tem, da vlada gospodarstvu noče priznati pravice ali se boji priznati pravico sodelovati v pripravah na zdravstveno reformo. Neverjetno. Gospodarstvo bi namreč z veseljem sodelovalo oziroma si želi odgovorno sodelovati v pripravah nanjo. V redu, gospodarstvo sicer res že nekaj časa opozarja, da so javnofinančni izdatki v Sloveniji še vedno previsoki. Mar niso?

Ker nič ne kaže, da sta si vlada in ministrica pripravljeni v kratkem premisliti in morda le začeti upoštevati tudi razmisleke in argumente tistih, ki imajo še največ zaslug za prilive v zdravstveno blagajno, predstavnikom gospodarstva ne (pre)ostane nič drugega, kot da še kar ponavlja, da se bo zdravstvena reforma, če bo sprejeta, zgodila povsem mimo njih in njihovega prizadevanja.