Bo vojna na Bližnjem vzhodu poskrbela za nov slovenski rekord? (FOTO)

Izbruh vojaškega konflikta na Bližnjem vzhodu je vrgel s tečajev tudi civilni letalski promet. Zaradi (ne)varnosti se je preusmeril iz utečenih smeri in posledično se je promet na našem nebu povečal za kar 30 odstotkov, medtem ko naftna kriza in višje cene goriv za zdaj še niso vplivali na zmanjšanje.

»Napoveduje se, da bi lahko bil dnevni rekord v številu poletov nad Slovenijo že maja presežen,« nam je zaupal Matjaž Planinšek, namestnik vodje službe Območna kontrola zračnega prometa (OKZP) v podjetju Kontrola zračnega prometa Slovenije, d. o. o., s sedežem na brniškem letališču. Rekord v številu poletov, ki jih je v enem dnevu obdelala naša kontrola letenja, je 1863, dosežen je bil 31. avgusta lani, vendar bo ta znamka zaradi trenutnih razmer že kmalu presegla številko 2000, pričakuje Planinšek. Vseh poletov čez Slovenijo je bilo lani 476.864. Gre za potniška in tovorna letala, medtem ko v število poletov niso vključeni manjši zrakoplovi, ki letijo v nekontroliranem zračnem prostoru (kjer morajo za varnost poskrbeti piloti sami z opazovanjem, kontrolorji zagotavljajo le informacije in podporo, če jih iz letala zaprosijo). Taksa kontrole zračnega prometa na našem nebu stane približno 100 evrov, odvisno od velikosti letala.

Kontrola zračnega prometa Slovenije je podjetje v državni lasti, ni pa del javnega sektorja. Ker je veliko kontrolorjev pred upokojitvijo in je pred vrati menjava generacij, Kontrola zračnega prometa Slovenije potrebuje nove moči. Dvanajstega aprila se je tako iztekel razpis za kontrolorja zračnega prometa začetnika. Za 13 mest se je prijavilo kar 596 kandidatov in kandidatk, od katerih se zahtevajo srednješolska izobrazba, znanje slovenščine in angleščine ter uporabe računalnika, predvsem pa samozavest, odpornost proti stresu in pritiskom ter sposobnost hitrega odločanja v trenutkih, ki so lahko na tem delovnem mestu zelo kočljivi.

»Res je, predvsem kontrolor ne more postati nekdo, ki okleva, ki se ne zna odločiti hitro,« pritrdi in poudari Planinšek, kontrolor zračnega prometa in vodja izmene OKZP. Sam se je na razpis za kontrolorja prijavil leta 1994. »Pojma nimam, kaj je to, ampak ziher je kul, sem si mislil. Pa 16 jih iščejo in ni šanse, da bi vse po zvezah zaposlili. In sem se prijavil. Moja zveza z letalstvom je bila samo to, da sem gor rasel v Lescah, kjer nonstop ropotajo avioni. To je vse. Prideš in se naučiš, vse te naučijo tukaj. Imamo recimo kolegico, pred kratkim licencirano, ki je doktorica biokemije, a se je v nekem trenutku odločila, se prijavila na razpis za kontrolorko in danes je kontrolorka.« Med 114 zaposlenimi na mestu kontrolorja ali kontrolorke zračnega prometa je 16 žensk. Povprečna starost je 44 let. Najmlajši kontrolor zračnega prometa je star 24 let, najstarejši 61.

Iskanje konfliktov

»Ljudje zmotno mislijo, da je kontrola zračnega prometa samo stolp. Na sredini Atlantika se pilot ne pogovarja s kontrolnim stolpom, res pa je, da se polet začne in konča na stolpu!« pojasni naš sogovornik, kontrolor s 30-letnimi izkušnjami. S svojimi 113 ožjimi sodelavci kontrolorji (in še 154 drugimi v podjetju) skrbi za slovenski del evropskega zračnega prostora. Ta je razdeljen po širini in višini v segmente ali sektorje.

»Na enotnem evropskem nebu si (kontrolorji, op. p.) letala predajajo iz enega v drug sektor. Predstavljajmo si denimo letalo, ki vzleti v Frankfurtu in bo pristalo na Brniku. Prva nemška kontrola ga preda drugi nemški kontroli, pa tretji, potem ga prevzameta prva in še druga avstrijska kontrola, na koncu pa slovenska.« V Območni kontroli zračnega prometa Ljubljana potem delijo naš zračni prostor še po višini na več sektorjev. Bistvo dela kontrolorja zračnega prometa pa je iskanje konflikta, kot temu rečejo v strokovnem žargonu. Iskanje konflikta, se pravi premajhne razdalje med letali v zraku, in nato reševanje ter separacija, se pravi razdvajanje dveh letal, ki letita preblizu drugo drugemu ali bi si lahko še bolj približali. Letalo majhen slovenski zračni prostor preleti že v pičlih devetih minutah.

»Vsak od kontrolorjev v paru ima svoj zaslon. Razlika med njima je to, da se izvršni kontrolor pogovarja direktno s piloti, izdaja navodila, ima bolj zumirano sliko v glavi. Gleda to, kar se dejansko dogaja v njegovem segmentu zračnega prostora in še kakšno minuto zunaj njega. Kontrolor planer pa gleda širšo sliko. On išče konflikte že tam, na nemško-avstrijski meji, ali spodaj, v Bosni, na primer. Če ugotovi, da sta še zunaj, a konfliktna, takrat rečeš Avstrijcu: daj, prosim, tegale malo zabremzaj, onemu daj desetinko maha višjo hitrost, temu desetinko maha nižjo. In na koncu, ko bosta prišla k tebi, je med njima toliko razlike, da bosta normalno šla drug mimo drugega in potem po svoji poti naprej.«

Pritisk in ponos

Zaradi velike odgovornosti so kontrolorji pod velikim stresom, zato so zelo pomemben del njihov službe tudi prosti čas, počitek, rekreacija, regeneracija. Kontrolorji in kontrolorke imajo v stavbi na Brniku, ki ji ljubkovalno rečejo Galaktika, svojo kuhinjo, jedilnico, kavč, televizor, playstation, ročni nogomet, sobe za počitek, celo spalnice.

Kontrolor zračnega prometa se srečuje s psihičnim pritiskom, kakršnega poznajo redkokje v civilni sferi. »Na prvi pogled bi lahko rekel, da obstaja podobnost z doktorji in sestrami na urgenci, ampak obstaja ena velika razlika med nami in zdravstvenim osebjem: mi dobimo zdrave ljudi. In nič se jim ne sme zgoditi. Oni pa dobijo bolnega, ranjenega, zadetega, polomljenega, krvavečega, napol mrtvega. Če ga rešijo, ga rešijo, če ga ne rešijo, ga ne rešijo. Verjamem, da je hud pritisk, tam je po mojem stres še stokrat hujši. Mi smo odmaknjeni, moramo pa se zavedati, da so tiste pikice na naših ekranih ljudje. Ampak če bi razmišljal, da je tukaj 150 ljudi, tam 150 ljudi ..., bi se lahko ustrašil, zato moraš to preprosto odmisliti. Tega te učijo od prvega dneva; tako kot smučarski skakalec začne na trimetrski skakalnici, potem pa nekoč poleti 254 metrov, mi pa se vsi sprašujemo, kako. Ja, zato, ker je na majhni skakalnici začel.«

Prav stresne razmere v službi in druge posebnosti njihovega dela najbrž pripomorejo k temu, da je posadka kontrolorjev med sabo tako zelo povezana. Kot druga družina. »Manj nas je kot profesionalnih fuzbalerjev v Sloveniji. Mislim, mi smo nekaj posebnega. V taki službi si ponosen nase, ko denimo sediš za radarjem, zadaj na televiziji pa gledaš, kako se na Brdu pripravlja protokol, da se bosta Bush in Putin (gre za srečanje ameriškega in ruskega predsednika v Sloveniji leta 2001, op. ur.) po parku sprehajala in pogovarjala, ti si pa tisti, ki boš čez nekaj minut oba dol pripeljal. Moraš pa tudi pričakovati, da te niti doma ne bo nihče razumel. Ko skoraj izgubiš separacijo, se voziš domov s polno glavo, razmišljaš, kaj bi bilo, če ne bi imel malo sreče, kaj bi se zgodilo, koliko ljudi bi ubil, take stvari. Doma te pa žena okrega, zakaj nisi kante odpeljal ... Saj ni nič kriva, samo ne razume.«