Veliki leščur (Pinna nobilis), največja sredozemska školjka in ena ključnih gradbenih vrst morskih ekosistemov, izginja. V celotnem Sredozemlju je v zadnjih nekaj letih virusno-parazitska epidemija pokončala več kot 90 odstotkov populacije, tako da strokovnjaki vrsto opisujejo kot funkcionalno izumrlo. V Sloveniji je danes potrjenih le še nekaj živih osebkov. A znanstveniki po letih intenzivnega dela niso obupali in razvijajo nove metode za iskanje njihovih ličink, vzgajanje zdravih primerkov in presajanje mladih primerkov.
Katastrofa
Smrtonosna epidemija je izbruhnila leta 2016 v Španiji in leta 2019 še drugod po Sredozemlju. Glavni osumljenci so parazit Haplosporidium pinnae, ki napade prebavni sistem školjk, novoodkriti virus Pinna nobilis picornavirus, ki oslabi imunski sistem, in oportunistične bakterije, ki izkoristijo že oslabljeni organizem. Posledice so katastrofalne. Populacija je propadla od Španije do Grčije in od Sicilije do severnega Jadrana. V Istri, Dalmaciji in slovenskem morju so bili leščurji nekoč pogosti, danes pa tam stojijo le še prazne lupine, grobovi nekdanjih populacij. Na Morski biološki postaji NIB v Piranu so se po poginu populacije pri nas hitro lotili iskanja zadnjih možnosti za rešitev vrste. Uspelo jim je nekaj, česar prej ni poskušal nihče v severnem Jadranu. Razvili so posebno metodo lovljenja ličink s pomočjo podvodnih kolektorjev. To so vreče z naravnimi materiali, ki med razmnoževanjem ujamejo biološki dež – ličinke, ki jih tokovi raznašajo po morju.
Epidemija je pokončala več kot 90 odstotkov populacije, zato strokovnjaki vrsto opisujejo kot funkcionalno izumrlo.
Naši biologi sodelujejo tudi v evropskem znanstvenem projektu Life Pinna, ki vključuje severni Jadran, Ligursko in Tirensko morje. Posveča se izključno reševanju velikega leščurja, njegovi rezultati pa so za zdaj mešanica skrb vzbujajočih dejstev in izjemnih znanstvenih prebojev. Tako so med drugim v laboratoriju prvič vzgajali ličinko leščurja in izdelali genetski zemljevid preživelih populacij. V morske rezervate Miramar (Italija), Strunjan in še kje so presadili že nekaj zdravih osebkov. »Italijanski in slovenski znanstveniki sodelujemo dobesedno vsak dan. Čeprav odraslega leščurja v ujetništvu še nismo vzgojili, je napredek ogromen,« poudarja raziskovalec Saul Ciriaco.
Upanje ostaja
Čeprav so populacije skoraj izginile, se tu in tam pojavi droben žarek upanja. Pri Lazaretu ob meji z Italijo še vedno živi nekaj osebkov. V Akvariju Piran skrbijo za nekaj mladih primerkov, vzgojenih v nadzorovanih razmerah. Potapljači ob hrvaški obali vsake toliko odkrijejo posamezne preživele. Gre za zadnje drobce nekdanje populacije, ki pa jih lahko izbriše že ena sezona patogenov ali močnejša nevihta. Leščur je pravzaprav arhitekt morskega dna. Dr. Irena Fonda iz slovenskega zavoda YouSea pravi: »Njegova vloga je filtriranje morske vode. Odrasel leščur prefiltrira več kot 100 litrov vode na uro, kar pripomore k čistejšim, bolj prosojnim morjem. Poleg tega gradi habitate in tudi prazne lupine so pomembne, saj dajejo zavetje algam, polžem, črvom cevkarjem, majhnim ribam in drugim organizmom. Tako povečujejo biotsko raznovrstnost tam, kjer je sicer malo struktur. Tako je tudi odstranjevanje praznih lupin iz morja škodljivo, saj so naravni gradniki ekosistema.«
2016. JE V ŠPANIJI izbruhnila smrtonosna epidemija.
Dodaja, da zavod YouSea s podporo Spara Slovenija zato v slovenskem morju izvaja potapljaške čistilne akcije in si prizadeva za dolgoročno spreminjanje odnosa do morja. To je ključno za ohranjanje in zaščito morskih travnikov, na katerih živi leščur. Ti travniki so bolj podobni podvodnemu gozdu kot travišču in hranijo na stotine vrst, zadržujejo ogljik in preprečujejo erozijo. Biologi pravijo, da če izginejo travniki, izgine tudi možnost za vrnitev leščurjev.
Pomagajmo vsi!
Ker je populacija v slovenskem morju izjemno nizka, so raziskovalci že pred letošnjim poletjem posredovali nekaj nasvetov za plavalce, potapljače, jadralce in druge. Svetujejo, da se ob leščurjevi najdbi nežno dotaknemo njegovega vrha. Če je živ, se bo lupina v nekaj sekundah zaprla. Podatke o njem (globina, lokacija, datum) posredujemo Morski biološki postaji, vsak podatek je pomemben za njihovo rešitev. Odgovor na vprašanje, ali bo veliki leščur preživel, danes še ni mogoč. Znanost je izjemno napredovala, saj smo se naučili loviti ličinke, vzgajati mladiče, ščititi habitate in mednarodno sodelovati. A patogeni, ki so povzročili propad populacije, še niso izginili. Raziskovalci ostajajo previdno optimistični in pravijo, da je gotovo le, da bo prihodnost velikega leščurja odvisna od znanja, vztrajnosti in sodelovanja znanstvenikov, držav in ljudi, ki morje poznajo in ljubijo.
Irena Fonda: »Odrasel leščur prefiltrira več kot 100 litrov vode na uro, kar pripomore k čistejšemu morju.« FOTO: Arhiv Yousea
Leščur pred Morsko biološko postajo je imel avgusta slabih 20 cm. FOTO: Morska Biološka Postaja Piran
Potapljači lahko s posredovanjem podatkov o opažanju leščurjev pomembno pripomorejo k njihovemu reševanju. FOTO: Marco Colombo Triton
Z razstave umetniških interpretacij leščurjev, ki sta jih Zavod YouSea in GEN-I simbolično položila na morsko dno. FOTO: Jaka Jeraša
Biologi pravijo: če izginejo še morski travniki, izgine tudi možnost za vrnitev leščurjev. FOTO: T. Makovec
Pred leti jih je bilo na portoroški plaži toliko, da so jih pred poletjem potapljači presajali v globlje morje. FOTO: Janez Mužič
Je naša največja školjka, ki zraste do 120 cm in dočaka tudi več kot 45 let. FOTO: Janez Mužič
Ko je v laboratoriju dosegel zadostno velikost, so ga preselili na morsko dno, kjer je zaščiten in opazovan prek kamere. FOTO: Morska Biološka Postaja Piran
