Bog je imel v mislih nekaj drugega

V torek, 31. oktobra, bo natančno 500 let, kar je Martin Luther na cerkvena vrata v Wittenbergu nabil slovitih 95 tez, s katerimi je kritiziral papeževo prodajanje odpustkov. Reformacija naj bi po splošnem prepričanju osmislila kapitalizem, protestantska etika je njegova teorija. Toda, če to res drži, se Luther danes zagotovo obrača v grobu.

Namreč, on sam zgodnjega kapitalizma ni zagovarjal, ampak ga je s svojimi tezami celo napadel. S prodajanjem odpustkov je Katoliška cerkev v Rimu obnavljala baziliko sv. Petra in gradila druge cerkve, s tem pa seveda dajala kruh gradbenikom in torej spodbujala gospodarstvo. Luthru so, čeprav je pihal v isti rog z vladajočim nemškim plemstvom, šli bogataši v nos – najbolj pač katoliški, kakršen je bil bančnik in trgovec Jakob Fugger. In je sam zavrnil delnice rudarskih podjetij, ki mu jih je podaril eden njegovih pokroviteljev. Finančne malverzacije ga ne zanimajo, je tedaj porekel Luther, ki je bil denimo tudi proti obrestim. Ne nazadnje je v Lukovem evangeliju zapisano, da posojajmo, ne da bi za to kaj pričakovali – ampak Cerkev je bogatela prav zato, ker je delovala drugače, kot je predpisovala vernikom. Luther je oderuštvo označil za največjo nesrečo nemškega naroda, ker pa ga v celoti ni mogoče izkoreniniti, bi moralo po njegovem posameznikovo delovanje služiti v splošno korist.

Pobožni protestanti so torej lahko gradili poslovno kariero, saj se je v njej zrcalilo racionalno upravljanje življenja. Toda dobiček, ki bi ga pridobili z zaračunavanjem visokih obresti, s političnim lobiranjem, kolonialnim izkoriščanjem, skratka, iz nesreče drugih, Bogu ne bi bil všečen.

In danes? Od reformacije in do slehernika prijaznih Luthrovih tez je ostalo bore malo, tudi tam, kjer protestantizem prevladuje nad katolištvom. Izrinila ga je neoliberalna doktrina, ki korenini v bogatenju izbranih, njihovem pohlepu, individualizmu, izkoriščanju, obrestih in ne nazadnje odpustkih. Delavstvo jih plačuje še danes, pa naj bo ob nedeljski maši ali v obliki visokih davkov. V zameno pa dobi le še drobtine. Ostalo nam je le to, da smo tudi zaradi Luthra, predvsem pa seveda Trubarja in Dalmatina, prvič v svojem jeziku brali božjo besedo. Če drugega ne, zdaj vsaj vemo, da je Bog imel v mislih nekaj povsem drugega.