Bolje stotaka za pregled kot milijon za ponaredek

LJUBLJANA – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, morda še bolj poznan s kratico ZVKDS, domuje v eni izmed prenovljenih stavb nekdanje vojašnice na Roški. Pod streho ZVKDS deluje Restavratorski center z osmimi oddelki, med njimi za štafelajno slikarstvo, ki ga vodi Barbka Gosar Hirci. Njegovo poslanstvo je »reševanje premične likovne dediščine na platnu in občasno na drugih nosilcih (karton, kovina, les)« kot obsežnega dela »slovenske umetnostne dediščine, ki se hrani v samostanih, cerkvah, muzejih, državnih ustanovah ter pri ostalih lastnikih«. Vodja je omenila še javnosti domala neznano podrobnost, da pri njih preverjajo pristnost umetniških del za vse naročnike, tudi zasebnike.

Vadil Jakopičev podpis

Svetovni trg z umetninami je po denarju, ki ga obrača, takoj za trgom z orožjem. Umetnine so lahko vabljiva naložba, ključno vprašanje pa je, kako prepoznati, ali je umetnina tudi zares pristna. Ali kupujete, denimo, prave umetnine Riharda Jakopiča – ki je bil ob Ivanu Groharju, Matiji Jami in Mateju Sternenu osrednja in najmočnejša osebnost slovenskih impresionistov – ali pa le sveže naslikane ponaredke. Med izvirnimi umetninami, kar velja še zlasti za slike, je namreč v ponudbi morda še več ponaredkov.

Gosar Hircijeva kupcem umetnin zato svetuje: »Nikoli ne ponudite denarja za nakup likovnega dela brez predhodnega ogleda dokumentov, ki pričajo o njegovi verodostojnosti.«

Seveda dokumenti ne zadostujejo, če niso pristni. Kar je možno preverjati prav tako kot umetnikov podpis in samo umetnino. Sami kupci običajno niso strokovnjaki, zato se – da ne bi drago plačevali ponaredkov v dobri veri, da kupujejo izvirnike – obračajo na verodostojne strokovnjake. Sodelavci restavratorskega centra so strokovno usposobljeni za hitro in zanesljivo prepoznavanje ponarejenih, a z različnimi prijemi na videz postaranih umetnin.

Slovenska sodna praksa pozna primere trgovanja s ponarejenimi umetninami. Medijsko precej odmevna afera je povezana z leta 2008 umrlim akademskim slikarjem Marcelom Valentinijem, leta 1963 rojenim kot Marko Premrl. Diplomant dveh likovnih akademij, tudi ugledne milanske Brere, je bil izjemen talent, ki je sicer zaslovel prav z vrhunskimi kopijami del slavnih slikarjev. Tudi za kopiranje je potrebno izjemno mojstrstvo, kajne? Žal je sam naravnost srhljivo izkusil, kako spolzko in obenem nevarno se je spuščati na to nedvomno vabljivo področje, ko ga je pred sodnika poklical poslovnež Zvone Taljat, med drugim galerijski pokrovitelj. Valentini mu je s pomočjo tedaj 73-letne sorodnice, zaigrane lastnice slik, katere starost naj bi prispevala k večji prepričljivosti, maja 2004 uspel prodati 13 ponarejenih slik za 13 milijonov tolarjev. Kriminalistična policija mu je med hišno preiskavo zasegla veliko dodatnih bremenilnih dokazov, med njimi nekaj nedokončanih umetniških slik, izposojeno izvirno sliko Riharda Jakopiča, ki jo je očitno imel kot predlogo za preslikavo, ter precej popisanih listov, na katerih je vadil Jakopičev podpis.

Laž ima kratke noge

V Slovenskih novicah smo takrat poročali: »Zbiratelj je konec aprila s posrednikom prišel do lastnice. Zraven je bil še strokovni svetovalec, ki je po ogledu potrdil, da gre za izvirnike. Prav to je bilo odločilno, da se je odločil za nakup enajstih slik, za katere je odštel trinajst milijonov.«

Kmalu po nakupu je Taljat začel dvomiti o pristnosti slik, zato jih je dal v laboratorijsko preiskavo, ki je razkrila, da so ponarejene: »Policijska preiskava, ki je poleg strokovnjakov restavratorskega centra vključevala še likovne umetnostne zgodovinarje, je potrdila, da gre za ponaredke, in okoli osumljenih so zategnili zanko.«

Med ključne prepoznave restavratorjev je štelo, da je ponarejevalec uporabil akrilno vezavo, ki pa v času impresionizma še sploh ni obstajala.

Valentini se je branil, češ da je kupec najel uglednega slovenskega poznavalca umetnin, ki bi ponaredke moral prepoznati – torej naj ne bi šlo za običajen nateg, marveč za slikarjevo prestižno izzivanje hvaljenega strokovnjaka za umetnine. Epilog: slikar je umrl še pred izrekom sodbe, njegova sodelavka pa je bila obsojena.

Letošnjo jesen, ko so na Dunaju odkrili ponarejevalce del Pabla Picassa in še mnogih mojstrov visokega slovesa (in cene), se je v verigo zlaganosti ujel tudi 65-letni Slovenec. Lahko nam služi za žalostni dokaz, kako nam ni treba vedno trpeti zaradi občutkov manjvrednosti in zakotnosti...

Carpacciova paleta

Med ogledom restavratorskega dela so nam sodelavke v laboratoriju pokazale, kako jemljejo vzorce, jih zavijejo v posebno smolo, ki jo nato zbrusijo in presek vzorca mikroskopsko pregledajo. Kot je poudarila Andreja Padovnik z naravoslovnega oddelka, raziskave služijo restavratorjem umetnin, bi pa enako ravnali tudi ob pregledu umetnine zasebnega naročnika.

Prav zdaj na oddelku za štafelajno slikarstvo restavrirajo sliki Vittoreja Carpaccia Darovanje v templju in Pokol nedolžnih otrok iz 16. stoletja. Platni sta izjemnih dimenzij, visoki več kot 4 metre in široki več kot 1,2 metra. Gosar Hircijeva je pojasnila: »Gre za poslikana vrata renesančnih orgel iz koprske stolnice, orgle žal niso ohranjene.«

Restavriranje poteka že več kot leto, vsak dan: »Sliki sta bili prekriti s starimi sloji lakov in retuš, ki smo jih vse morali odstraniti, da smo se prebili do temeljne Carpacciove palete.«

Jernej Hudolin, generalni direktor ZVKDS, je pripomnil: »Takih kosov svetovno vredne dediščine imamo v Sloveniji kar nekaj, žal pa njihovo restavriranje prelagamo iz leta v leto.«

Ujeli smo še pomenljivo pripombo: »Dokler bomo z restavriranjem te svoje dediščine zaostajali za mednarodno pričakovno stopnjo, se bomo z Italijani težko dogovorili o vračanju odnesenih slik.«

Da restavriranje oživi prvotni lesk umetnine, dokazuje že opravljeno delo na sliki Marija na prestolu s svetima Nikolajem in Janezom Krstnikom Vittorejevega sina Benedetta Carpaccia, je še opozorila Gosar Hircijeva: »K nam je slika prišla črna, po čiščenju dodajanih neoriginalnih lakov pa nas zadaj naravnost očara njen kolorit, kakršnega je kazala ob nastanku.«