Bolni na 
dan zdravja

Sedmega aprila, pojutrišnjem torej, je svetovni dan zdravja. Za Slovence je to kar pomemben datum. Te dni opravljena raziskava namreč kaže, da nam za zdravje ni kaj prida mar, kar 80 odstotkov nas je takih, ki zdravnika obiščemo šele takrat, ko je zares nujno, ko nas bolezen dobesedno položi. In zanimivo, z obiskom najbolj odlašajo starejši, tisti med 65. in 70. letom, najmanj pa najstniki, praviloma srednješolci. Po svoje logično, zdravnik in opravičilo sta pri matematiki, fiziki, kemiji večkrat zmagovalna kombinacija.

A vse le ni tako enostavno, kot kaže na prvi pogled. Že na drugega se postavlja vprašanje, ali ni slovenska brezbrižnost do samega sebe posledica stanja duha v državi. Malodušja, apatije. Spoznanja, da so bile naše milijarde zlorabljene ali porabljene za manj kot nič, za denimo večno okuženi vodovod na ljubljanski onkologiji, za dvomljive natečaje, provizije, za ujčkanje farmacevtskih velikanov in njihovih služabnikov. Nekaj primakne še sistem, ki zdravnike tlači v neko javno malho, jih omejuje in posledično dela brezvoljne. Pozablja, da študirajo dlje kot astrofiziki, človeško telo je pač bolj zapleteno kot vesolje, potem se še izpopolnjujejo, vse življenje se učijo, tu in tam žal tudi na napakah. Za vse to sicer dobijo plačilo, za naše razmere niti ne majhno, je pa okleščeno in uravnano. Pa še zmanjkuje ga. In tako se zgodi, da nevrokirurg zasluži v eni uri manj kot frizerka.

Boli me, ko gledam številke, ki črno na belem izpričujejo, da Slovenci danes raje trpimo, kot da se gnetemo v čakalnicah, se vpisujemo na čakalne liste z nepredvidljivimi datumi, segajočimi v leto 2015 ali celo 2016. Še najbolj, da je v tako usodo vdanih domala polovica onih z nedokončano osnovno šolo. Ker ne znajo, ker si ne upajo. Edino orožje so volitve, dobimo ga vsake štiri leta. Pa še takrat se raje razdelimo na leve, desne, sredinske, zelene, rdeče, rumene, črne. In znova volimo one, ki so triindvajsetletno mladenko Slovenijo že na pragu življenja priklenili na posteljo z diagnozo neozdravljive.

Koliko mar je vsem dosedanjim oblastem za zdravje njihovega naroda, kažejo zgodbe vsakdana. Vključno z osemindvajsetdnevno ministrico. Pa tudi tiste o ljubljanskem onkološkem inštitutu ali urgenci. Celo poslednjem upanju prenekaterega Slovenca. Danes tebe, jutri mene.