Bomo do velike noči imeli nova nadškofa?

LJUBLJANA — Kdaj naj bi dobili nova nadškofa, je vprašanje za milijon dolarjev. Tako je sredi februarja Radiu Ognjišče odgovoril novomeški škof Andrej Glavan, ki predseduje Slovenski škofovski konferenci in začasno upravlja ljubljansko nadškofijo: »Nobenih namigov ni, ostajajo samo želje in upanje, da bi morda vsaj v Ljubljani dobili nadškofa že pred veliko nočjo. Bili so razni poskusi vmešavanja v izbor, ki je dobro kazal, potem se je začelo komplicirati. Že takrat sem dejal, da bo vsako vmešavanje samo odložilo dokončne odločitve.«

Glavan meni, da če ne bo imenovanja novega nadškofa do konca februarja, »potem bo težko izpeljati posvečenje in vse priprave pred veliko nočjo«.

Sedeža na ljubljanskem Ciril-Metodovem trgu 4 in mariborskem Slomškovem trgu 19, ki sta se jima Anton Stres in Marjan Turnšek odrekla 31. julija lani, čakata naslednika že sedmi mesec.

O premoči neuradnih kanalov

Pri vprašanjih o moralni drži Cerkve je neizbežni teolog Ivan Štuhec sredi lanskega poletja (na Radiu Ognjišče) za odstopa okrivil neuradne kanale: »Uradni kanali, vsaj po signalih, ki so jih dali, so bili prej proti taki odločitvi, kakršna se je zgodila, in mislim, da so tokrat neuradni kanali odigrali ključno vlogo.« Po Štuhečevem mnenju se mora vrh slovenske Cerkve zato vprašati: »Kdo uradno zastopa naša stališča v Vatikanu? Ali imamo v Vatikanu ljudi, prek katerih lahko sporočimo tisto, kar mi v lokalni Cerkvi mislimo o nekem problemu? Res da je nuncij v tej službi, ampak vendarle moramo imeti pri tem pred očmi, da so vsi nunciji v službi tako imenovane vatikanske politike, niso toliko v službi lokalne Cerkve in njenih pogledov.« Še več, po Štuhečevem mnenju »bi morali imeti neke vrste neuradnega nuncija, ki bi zagovarjal stališča Slovenske škofovske konference«, kajti »Vatikan bi se moral vprašati, zakaj je Slovenija, predvsem pa Cerkev na Slovenskem, tako specifična, da je v zadnjem obdobju pred dopolnjenimi 75 leti upokojila kar štiri nadškofe«. Predlagal je še, »da bi morala Slovenska škofovska konferenca sklicati izredno zasedanje, na katerem bi ocenila nastali položaj, povabila na to zasedanje tudi vse kompetentne ljudi v Cerkvi, morda tudi zunaj nje, ki bi povedali, kaj si mislijo o tem položaju, naredila neki sklep ali pa, recimo, neke vrste memorandum in prosila prek nunciature, naj se v imenu Cerkve na Slovenskem sreča s pristojnimi kongregacijami in ne nazadnje tudi s svetim očetom.«

Vtis je, da je Štuhečev poziv onemel v osami.

Reagiranje na krivico

Kardinal Franc Rode od nedavna ni več član vatikanske kongregacije za škofe. Vpliven je pa še vedno in tako je 12. decembra v Apostolski palači papežu navedel »predvsem potrebo, da se čim prej imenujejo novi pastirji, in to po normalnem kanonskem postopku, brez vmešavanja in pritiskov morebitnih interesnih skupin.« Kdo se »vmešava in pritiska«, se je razvedelo, potem ko je prišlo na dan, da je Frančišek dva dni pred Rodetom sprejel patra Jožeta Robleka. Ta je, kot je sam dejal, sledil notranjemu spoznanju »da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji, in mu poročati, kako je dejansko z nami.«

Marsikaterega kristjana je Roblekov podvig iskreno razveselil in mu vlil upanje, tako tudi mariborsko uršulinko Štefko Klemen, ki je na facebooku zapisala: »Bogu hvala, saj nekdo reagira! V pravi izziv so mi besede papeža Benedikta XVI.: Zlo in krivice na svetu (mislim, da tudi v Cerkvi na Slovenskem) lahko obstajajo samo zato, ker kristjani ne reagiramo in (premalo ali) nič ne naredimo, da bi se odpravilo!«

Kockanje z enotnostjo

Kakšen mesec po Rodetovem obisku pri papežu je murskosoboški škof Peter Štumpf v Pečarovcih zbral duhovnike in redovnike svoje škofije. Dejal jim je: »V teh dneh veliko premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari. Menijo, da je Cerkev v krizi, da je obglavljena, da nima vizije in še kaj bi se našlo. Mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje, in nakazujejo, kakšna bi morala biti nova nadškofa. Če to počnejo iz ljubezni, ki prihaja iz Boga, so v resnici. Če to počno zaradi česar koli drugega, in ne iz ljubezni, je to zelo slabo. Niso v resnici, ampak v laži.«

Dolžnost duhovnikov in tudi vernikov je, da delajo za edinost. Ta je bila, kot je opomnil Štumpf, osrednja Kristusova misel, ko je umiral na križu: »Jezus je pred svojo smrtjo na križu imel samo eno skrb: ali bo njegova Cerkev ostala edina ali pa se bo razdrobila. Prepričan sem, da se na Oljski gori ni toliko bal smrti, kot se je bal needinosti v Cerkvi. Krvavi pot je potil za edinost Cerkve. Videl je naše razdrobljenosti in to ga je bolj bolelo kot udarci z biči, kot kronanje s trnovo krono, kot prebadanja žebljev.«

Škof je še opozoril, da kockanje z enotnostjo Cerkve ni le »povsem neresno početje, je bogokletje«. Zato »kdor dela proti edinost Cerkve, je bogokletnež in ga ni mogoče opravičevati kot naivneža«.

Pri izbiri novih nadškofov pripada pomembna vloga in naloga apostolskemu nunciju v Sloveniji nadškofu Juliuszu Januszu, ki seveda z njo ne sme siliti v ospredje. Je pa dejal: »Lahko vam zagotovim, da je bila komunikacija s Svetim sedežem vedno zelo intenzivna, s finančno krizo v Mariboru pa je Sveti sedež moral uvesti posebne ukrepe, kot na primer apostolsko vizitacijo, ustanovitev pravne komisije itd. Po daljšem in poglobljenem pregledu, ki se je začel že leta 2008, ter upoštevajoč izide preiskav, sta oba nadškofa ponudila svoj odstop. Postopek imenovanja novih pastirjev v Ljubljani in Mariboru zahteva veliko razločevanja, zato moramo biti potrpežljivi in veliko moliti, da bi prišli do najboljšega izida iskanja.«

Papežu svetuje 8 kardinalov

V Vatikanu je te dni potekalo tretje zasedanje sveta (osmih) kardinalov, ki ga je papež Frančišek ustanovil zato, da bi mu svetoval pri vodenju Cerkve in reformi rimske kurije. Osmerico sestavljajo Óscar Rodríguez Maradiaga, Giuseppe Bertello, Francisco Javier Errázuriz Ossa, Oswald Gracias, Reinhard Marx, Laurent Monsengwo Pasinya, Sean Patrick O'Malley in George Pell. Na zasedanju, ki sta se ga udeležila tudi papež in državni tajnik Pietro Parolin, so obravnavali gospodarsko in administrativno organizacijo strukture Svetega sedeža ter delo vatikanske banke IOR, nadaljevali pa s temami o družini.