»Tuliii!« se je med zvokom piščalk razlegalo po piranskih ulicah. V dolgem sprevodu so korakali gusarji, med njimi pa v žakljevino odeti letošnji zelenci, prvošolci Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran (GEPŠ). Na ramenih so nosili vrv, piskali so s piščalkami, polivali so jih z vodo, jim ukazovali in nekateri so pomagali nositi Neptuna, največjega in zanje edinega rimskega boga morja. Dobro so vedeli, kaj jih čaka. Ko mu bodo izrekli prisego, jih bodo stari morski volkovi vrgli v morje. Mokri bodo, a krščeni. In predvsem sprejeti med svoje, pod okrilje Neptuna.
Pomorski krst z gusarji ni več le šolska prireditev, ampak ena najbolj prepoznavnih septembrskih podob Pirana. FOTO: Janez Kočar
Zamisel dijakov
Letos je bil prizor še posebno slovesen. Pomorski krst, ki ga v Piranu pripravljajo že od leta 1947, je namreč dočakal 80. izvedbo in že 80. generacijo bodočih slovenskih pomorščakov. Štirje oddelki prvega letnika GEPŠ imajo letos skupaj 122 novincev, ki so vstopili v novo šolsko leto. Šola izobražuje bodoče plovbne tehnike pa tudi elektrotehnike, logistične tehnike in tehnike računalništva. Krst je prostovoljen in danes precej bolj prijazen kot nekoč, a morski obred ostaja takšen, kot mora biti: glasen, moker, malo norčav in zelo piranski.
80. POMORSKI KRST so izvedli.
Zgodba se je začela leta 1947, ko je v Žusterni pri Kopru začela delovati Slovenska pomorska trgovska akademija. Prvi krst ni bil prireditev, ki bi jo načrtovali ravnatelji ali občinski veljaki. Zamislili so si ga dijaki sami, nekoliko po zgledu krsta rudarjev iz Idrije. Prva krščenka je bila Jolanda Gruden - Jola, dijakinja prve generacije. Sošolci so jo poškropili z morsko vodo, nato pa so ji dali piti morsko vodo iz lončka. Iz spontane dijaške potegavščine je počasi nastal obred prehoda, po katerem novinec ni bil več zgolj prvošolec, ampak je postal del skupnosti bodočih pomorščakov.
Leta 1948 so šolo preselili v Piran in z njo tudi krst. Prizorišče se je skozi desetletja selilo od mandrača in okolice hotela Piran do Bernardina. A tradicija je ostala. Danes velja pomorski krst za najstarejšo neprekinjeno prireditev v slovenski Istri in najstarejšo neprekinjeno šolsko prireditev v Sloveniji.
Ni izgovor za nasilje
Tokratni jubilejni krst se je začel minuli petek, ko je Neptun z ladjo priplul v gusarsko okrašeni Piran in je od piranskega podžupana Roberta Fakina simbolično prevzel oblast nad mestom. Za nekaj dni je postal gospodar Pirana. Praznik morja, pomorstva, gusarjev, zastav trizoba, godbe in množice radovednih turistov in domačinov se je začel. V soboto je sledil veliki finale. Povorka je krenila izpred pomorske šole v Portorožu proti Piranu. Na čelu so bili Neptun in gusarji, za njimi pa novinci. Ti so bili oblečeni v žakljasta oblačila, nosili so dolgo ladijsko vrv in po stari šegi ubogali starejše dijake, ki so za ta dan prevzeli vloge gusarjev. Povorko je pospremil Pihalni orkester Piran, nato pa je po prisegi Neptunu v ribiškem pristanišču sledil najbolj pričakovani trenutek – krst.
Vrhunec, ko zelenci po prisegi končajo v morju in vstopijo v kraljestvo Neptuna. FOTO: GEPŠ
V čakanju na najhujše FOTO: Janez Kočar
Včasih je bil ta precej bolj neusmiljen. Novinci so morali pred glavnim obredom prestajati tako imenovani suhi krst. Nosili so torbe starejšim dijakom, čistili, pospravljali in opravljali različne neprijetne naloge. Tudi sam skok v morje je imel nekoč nadaljevanje, saj so starejši gusarji novince v vodi še potapljali, nekateri pa so morali pred krstom spiti morsko vodo. Včasih so ji dodali tudi rum. Danes teh najbolj grobih običajev ni več. Novinci gredo v morje, toda brez potapljanja in poniževanja. Sodelovanje je prostovoljno, profesorji pa skrbijo, da starodavna šega ostane predvsem simbolična. Tudi nekdanji dijak Boris Cavazza, ki je nekoč pred starejšimi gusarji pobegnil tako, da je dolgo plaval pod vodo, opozarja, da tradicija ne sme postati izgovor za nasilje. Njeno bistvo naj bodo pripadnost, disciplina, solidarnost in spoštovanje.
Boris Cavazza je pred starejšimi gusarji pobegnil tako, da je dolgo plaval pod vodo.
Prav v tem je danes zanimiv paradoks pomorskega krsta. Kot obred mora ostati dovolj divji, da je zabaven, vendar dovolj varen, da je lahko ponos generacije. Ko zelence vržejo v morje, je iniciacija končana. Mokri novinci pridejo iz morja kot člani skupnosti. Prav zato je krst veliko več kot spektakel za turiste. Za šolo pomeni prehod, za dijake spomin, za Piran pa del identitete.
Turizem za tradicijo
Dogodek je v zadnjih desetletjih prerasel šolske zidove. Na ulice privabi domačine, nekdanje dijake, pomorščake, starše in turiste. Letos so dogajanje spremljali glasba, poslikave obrazov, ustvarjalne delavnice in lokalna kulinarična ponudba. Toda njegova posebnost je prav v tem, da ni nastal kot turistični produkt. Turizem je prišel za tradicijo, ne obrnjeno. Piran je dobil prizor, ki ga ni mogoče preprosto prestaviti v drug kraj.
Neptunova povorka je napolnila piranske ulice. FOTO: Janez Kočar
Jubilej ima še en pomen. Ministrstvo za kulturo je pomorski krst letos vpisalo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Pobudo je podal Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, ki je evidentiran tudi kot nosilec dediščine. Vpis ni samo priznanje prireditvi, ampak skoraj osmim desetletjem generacij, ki so obred ohranjale, spreminjale in prenašale naprej. Hkrati poudarja nekaj, kar je za Slovenijo nekoliko nenavadno, da smo država z močno pomorsko zgodbo.
Gusarji niso pozabili na lokalno kulinariko. FOTO: Janez Kočar
V 79 letih je piransko pomorsko šolo končalo več kot 5000 dijakov. Med njimi so imena, ki jih poznamo z drugih področij, igralca Boris Cavazza in Lotos Šparovec, pevec Lado Leskovar, jadralec Dušan Puh, nogometni trener in nekdanji nogometaš Darko Milanič, nekdanji politik in poslanec Rudolf Moge, nekdanji direktor Luke Koper in politik Gašpar Gašpar Mišič, nekdanji minister za promet in diplomat Livij Jakomin, jadralec Tomaž Čopi in priznani ladjedelec Franco Kossutta.
