Bosanec že 100-krat na Triglavu: Mirnesa poznajo zaradi bureka in ljubezni do slovenskih gora

Čeprav je 26-letni Mirnes Murtić z Jesenic po rodu iz Bosne, je v zadnjih štirih letih že stokrat postal tudi Slovenec. Seveda če drži znano gorniško reklo, da ni pravi Slovenec, kdor vsaj enkrat ne stopi na vrh Triglava. Mirnes je nedavno dosegel nov osebni mejnik: že 100. vzpon na našega očaka. V Slovenijo je iz kraja Visoko v bližini Sarajeva prišel z 22 leti. Njegova prva postaja je bilo Celje, a ker ga je vse bolj vleklo v hribe, si je našel delo na Jesenicah. »Že doma v Bosni sem rad hodil v hribe in kolesaril. Ko sem prišel v Slovenijo, se mi je kolesarjenje zdelo kar malo dolgočasno, raje sem se lotil dvatisočakov in jih v dveh letih osvojil kar 250,« pripoveduje v prikupni slovenščini z bosanskim naglasom.

Takoj po prihodu v Slovenijo se je začel učiti slovenskega jezika, kar mu je odprlo vrata do novih prijateljev in doživetij. Na družbenih omrežjih je prikazoval svoj jezikovni in gorniški napredek, njegovi sledilci in prijatelji pa so mu z veseljem pomagali in popravljali njegove slovnične napake.

Burek z razgledom

Že v prvem letu njegovega bivanja v Sloveniji je prišel na vrsto Triglav, in to pozno jeseni, v zimskih razmerah. Na vrh ga je peljal njegov novi prijatelj, izkušeni gornik Marjan Gyura. »Po tej izkušnji so mi postale gore pozimi zelo všeč in lotil sem se še drugih vzponov. Pozimi je v gorah res čudovito: spodaj megla in mraz, zgoraj sonce in razgledi.« Posebno vez je spletel z oskrbniki planinskih koč in vremenarji na Kredarici, ki jim dostavlja svoj znameniti burek. Kot pravi Bosanec, se je namreč podvigov sprva loteval z burekom v nahrbtniku, pod fotografije na družbenih omrežjih pa napisal – burek z razgledom. No, že pred časom je bosansko specialiteto zamenjal za bolj športno prehrano. »Burek je bil prevelik, pozimi pa mi je med potjo večkrat zmrznil in ga nisem mogel pojesti,« razloži.

Po vsaki objavi o poti na Triglav ga je spremljalo več ljudi, ob njegovem 100. vzponu sredi aprila pa je njegova objava sprožila pravi val komentarjev in prošenj za prijateljstvo. »Tudi med potjo so me pozdravljali po imenu in me spodbujali. Res nisem vedel, da me pozna toliko ljudi,« se smeje. Vsaj petkrat se je na poti na Triglav že obrnil tik pred ciljem, večinoma zaradi vetra ali megle. Enkrat ga je na vrhu ujela huda nevihta. »Napovedano je bilo oblačno vreme, ne pa nevihte. Ko sem prišel na vrh, ni bilo na njem nikogar. Kmalu sem ugotovil, zakaj. Začelo je treskati, zato sem se najprej skril v Aljažev stolp, nato sem ugotovil, da moram čim prej dol. Res sem imel srečo, da sem se pravočasno umaknil na varno. Iz tega sem se veliko naučil.«

Pred šihtom

Čeprav se na Triglav vrača znova in znova, mu ni nikoli dolgčas. Razgledi so vedno drugačni, pravi, poleg tega pa rad srečuje ljudi in prijatelje. A kako mu uspe biti tolikokrat v hribih ob službi v proizvodnji? »Brez težav,« odgovori. Včasih so imeli nočne izmene, kar mu je omogočilo več prostih dni, prav zaradi pomanjkanja časa se je tudi navadil hitro hoditi. Danes za vzpon na Triglav potrebuje pozimi okoli štiri ure, poleti pa tri, zato gre včasih na Triglav še pred službo, če dela v popoldanski izmeni. Začne ob dveh ponoči, na vrhu ujame sončni vzhod, do enajstih dopoldne je že doma in nato odide na delo. Takšne vzpone poimenuje kar predšihtni Triglav. Na delovnem mestu je obkrožen predvsem z delavci iz nekdanjih republik nekdanje Jugoslavije. Ti sprva njegove strasti do gora niso razumeli, spraševali so ga, zakaj to počne in kaj ima od tega. »Danes razumejo, da to zame ni izguba časa. Zame je izguba časa, če po službi nič ne počnem. Če dva dni ne grem nikamor, postanem nemiren,« pravi v smehu in nam razkrije, da je sedaj njegov največji izziv švicarski velikan Matterhorn.

»Za to turo se moram še precej izpopolniti. Sem zelo previden in vem, kako pomembno je, da si pripravljen. Lani sem se že opekel na Mont Blancu, lotil sem se ga brez aklimatizacije, po dolgi vožnji od doma in brez spanja. Pod vrhom sem čisto pregorel. Bil sem tako utrujen, da sem se hotel kar uleči v sneg in ostati tam. Bilo je res grozno,« se spominja in doda, da ga je naslednjič le osvojil, saj se ga je lotil povsem drugače, bolj premišljeno, z več počitka in postopoma. Proti vrhu je krenil zvečer, si v koči za kratek čas odpočil in nato dočakal sončni vzhod na najvišjem vrhu zahodne Evrope.