Boštjan po napadu izgubil nadzor nad mišicami: »Marsikdo si težko predstavlja, kako zelo zahtevno ...«

V praksi se pogosto dogaja, da se pri reševanju poškodovanih živali meje potegnejo hitro; še posebej, ko gre za perutnino. A zgodba petelina Boštjana, ki so jo te dni delili v Veterini Golob, dokazuje, kaj vse je mogoče doseči s kombinacijo strokovne veterinarske oskrbe in izjemne vztrajnosti lastnice. Boštjan je edini petelin, ki se je pri svoji lastnici izvalil doma, zato je bila navezanost med njima močna že od prvega dne. Ko ga je po napadu kune našla hudo poškodovanega, so bile posledice resne: zaradi poškodb na območju vratu je povsem izgubil nadzor nad vratnimi mišicami. Glava mu je nemo visela, kar pomeni, da brez pomoči ni mogel več samostojno jesti, piti ali celo držati ravnotežja.

Ekipa v Veterini Golob je najprej oskrbela rane in uvedla potrebno zdravljenje, nato pa za Boštjana prilagodila posebno opornico. Ta mu ni le fiksirala glave v varnem položaju, ampak mu je sploh omogočila normalno dihanje, počitek in postopno vračanje moči. Glavni del okrevanja je sledil doma. Oskrba je od lastnice zahtevala neprekinjeno pozornost in veliko potrpežljivosti ob nejasni napovedi, saj se pri takšnih poškodbah živčne in mišične funkcije ne popravijo vedno. Ker sam ni mogel zauživati hrane, ga je morala po navodilih veterinarjev dan za dnem hraniti po sondi, ob tem pa redno skrbeti za rane in prilagajanje opornice. »Marsikdo si težko predstavlja, kako zelo zahtevno je takšno okrevanje tudi za lastnika. Koliko skrbi, potrpežljivosti in notranje moči zahteva, kadar napoved ni jasna in ne veš, kaj bo prinesel naslednji dan,« so ob tem poudarili veterinarji.

Napor se je obrestoval. Pred štirinajstimi dnevi je Boštjan prvič po poškodbi začel jesti samostojno in spet pridobivati težo, po zadnjem kontrolnem pregledu pa so mu veterinarji opornico lahko v celoti odstranili. Danes petelin glavo drži samostojno in spet ponosno stoji na svojih nogah. Čeprav ga čaka še nekaj rehabilitacije, je najhujši del poti za njim. »Upamo, da bo Boštjanova zgodba navdih lastnikom in veterinarjem. Tudi kadar stvari izgledajo izjemno težke, se ne ustavimo prehitro. Dokler je prisotna volja do življenja, dokler lahko z znanjem, nego in ljubeznijo ohranjamo dobrobit živali, obstaja prostor za upanje,« so ob uspešnem napredku zapisali v Veterini Golob. »Včasih je največji čudež že to, da nekdo ni odvrnil pogleda, ko je bilo najtežje,« so še dodali.