Božič po turško s patrom Martinom

»Razmere so za vse civilno prebivalstvo nevzdržne, vendar so kristjani v primerjavi z muslimani še v veliko večji nevarnosti in nimajo nikogar, ki bi jih varoval. Tudi v Turčiji so kristjani zadnji med zadnjimi. Tisti, ki pod pokroviteljstvom Združenih narodov čakajo na vizo, ne morejo najti dela samo zato, ker so kristjani. V begunskih taboriščih pa zaradi težkih razmer ne morejo živeti. Poznam primere, ko so bili zaničevani in poniževani zaradi svoje verske pripadnosti. Iz Istanbula so jih razselili po vsej Turčiji, v manjše kraje, kjer je delo še teže najti.« To je le del pisma, ki ga je pred letom dni za mariborsko okroglo mizo v okviru tedna za edinost kristjanov o aktualni problematiki napisal pater Martin Kmetec, slovenski minorit, ki dolga leta deluje na Bližnjem vzhodu, zdaj v Turčiji. Zanimalo nas je, kako je na tem območju tik pred božičem.

Patra Martina Kmetca smo uvodoma zaprosili, da opiše okoliščine svoje odločitve za misijonarsko delo ter pojasni, kako to, da za Libanonom, ki je arabska dežela in se je zaradi dela v njej naučil arabščine, nadaljuje delo v Turčiji. »Vedno, že od mladih let me je zelo veselilo učenje jezikov. Zanimal sem se za delo naših skupnosti po svetu. Po šestih letih duhovniške službe sem zaprosil predstojnike, da bi šel v Libanon. Minoriti smo na Bližnjem vzhodu navzoči v Libanonu in Turčiji. Postojanke oziroma samostani v teh dveh deželah (vseh jih je pet) sestavljajo skupno upravno enoto, ki jo imenujemo kustodija. Zato so prehodi iz ene dežele v drugo mogoči, poleg tega pa imata obe deželi določene skupne značilnosti, predvsem kar se tiče islama. Jezika sta seveda zelo različna, vendar sem pri 45 letih imel še voljo, da sem se naučil turščine. Glede razlik bi navedel predvsem to, da so kristjani v Libanonu glede na število prebivalcev še kar številni – približno 35 odstotkov jih je, medtem ko jih je v Turčiji samo sto tisoč – kar za deželo, ki šteje več kot 76 milijonov prebivalcev, pomeni le kapljico v morju. Delo v Libanonu je bilo podobno kot delo vsakega duhovnika v Sloveniji – polno najrazličnejših dejavnosti: nedeljske maše, delo z mladino, skavti, delo z umsko prizadetimi osebami, ubogimi in verouk. Medtem ko v Turčiji naše delo pomeni najprej biti navzoč, živeti v dialoškem odnosu z vsakim človekom, kolikor je to mogoče. Nedeljske maše imamo, vendar so verniki, ki jih obiskujejo, maloštevilni, ker smo pač manjšina. Želimo ohraniti cerkve, ki nam jih je pustila zgodovina. Ponekod je vendarle navzočih veliko priseljencev, ki potem prinašajo v krščansko skupnost kulturno obarvano raznolikost.«

Trpljenje ne pozna meja

Samostan, kjer deluje pater Martin, je ob Bosporski ožini, približno 25 kilometrov iz središča Istanbula: »Imamo cerkev, ki je nekoč gostila tudi vernike iz hrvaške Istre, Tržačane, prebivalce iz nekdanje Avstro-Ogrske. Na našem pokopališču so bili pokopani mornarji, ki so umrli na svojih mornarskih poteh, trgovci, ki so se naselili tam in pa delavci različnih poklicev, ki so našli delo v Osmanskem cesarstvu v času industrijske revolucije.«

Zahaja tudi na rizična območja? »Danes več ne vemo, kaj je rizično območje, ker so atentati mogoči povsod. Zato si tega vprašanja niti ne postavljam.«

Odgovoren je za samostanske skupnosti v Libanonu in Turčiji: »To pomeni skrb, da bi vsi bratje (22 nas je) resno vzeli življenje po evangelijskih svetih, skrb, da bi se trudili za duhovno življenje in pričevanje. Posvečam pa se tudi pregledovanju besedil s krščansko vsebino, ki smo jih prevedli v turščino in jih objavljamo v naši skromni založbi.«

Na vprašanje, ali se je od njegovega prihoda v Turčijo zanj kot misijonarja kaj spremenilo, predvsem pa, ali so vojne v sosednjih državah, nazadnje v Siriji, kaj spreminjale vsebino delovanja, je odgovoril: »Menim, da se v mojem življenju oziroma delu ni kaj dosti spremenilo. Seveda pa sem občutiti spremembe v družbi, ki so posledica težkih razmer v Iraku in Siriji. Po govorici, ki jo slišim v javnosti, ugotavljam, da je veliko več arabščine; v turizmu je zaznati velik padec. Ko se vozim s sredstvi javnega prevoza, opazujem ljudi in občutim žalost ter skrb. Trpljenje človeka ne pozna meja ne pripadnosti; človek je človek in vedno bolj me obhaja spoznanje, da je Kristusovo sporočilo namenjeno vsakemu človeku in bi ga lahko strnili s kratkim stavkom: v vsaki bolečini – sočutje. Tako poskušam živeti svoj duhovniški poklic kot neznanec, pa vendar blizu vsakemu upanju na boljše čase.«

Pri svojem delu srečuje tudi sirske begunce: »Imam stik z begunci, predvsem kristjani; trudimo se, da bi jim pomagali po svojih močeh. Moram pa reči, da so kristjani v primerjavi z muslimani iz Sirije in Iraka na konzularnih predstavništvih zahodnih dežel obravnavani drugorazredno. Ne bom se spuščal v komentarje, s katerimi krščanski begunci gledajo na evropsko politiko; Evropi ne napovedujejo lepih časov.«

Zvestoba Bogu je zvestoba človeku

O tem, ali je na duhovniško delo kaj konkretneje vplival obisk papežev Benedikta XVI. in Frančiška v Turčiji, je povedal: »Oba papeža sta prinesla željo po miru in sporočilo miru. Oba sta prišla tudi s spodbudo, da Turčija naredi vse, kar je mogoče v zvezi s človekovimi pravicami in v spoštovanju temeljnih svoboščin, ker bo to, poleg preostalih pogojev, omogočilo njen vstop v Evropsko unijo. Name sta naredila velik vtis, saj sta me znova potrdila v prepričanju o vesoljnosti Katoliške cerkve in nam vsem sporočila, da kljub težavam nismo sami.«

Kaj bi bilo dobro, da bi slovenska družba vedela o misijonarskem delu nasploh (pa ne ve)? »Tisti, ki se zanimajo za misijone, imajo možnosti, da dobijo informacije o delu duhovnikov in redovnikov ter redovnic v misijonskih deželah. Tistim, ki o tem delu ne vedo veliko ali pa ga dojemajo kot prozelitizem, pa bi rad povedal, da se motijo. Misijonarjenje je najprej obnavljanje dogodka božjega učlovečenja – to pomeni postajati del kulture, naroda ali ljudstva, ki te je sprejelo. Poznam francoskega redovnika, brata Jacquesa Picarda, ki že leta vztraja med ruševinami v Damasku in pravi: 'Ne morem pustiti tega ljudstva, ki me je tako lepo sprejelo.' V Homsu v Siriji je bil na pragu svoje rezidence s strelom v glavo umorjen jezuit Frans van der Lugt, ki je imel možnost oditi iz obleganega mesta, pa je hotel ostati z nekaj krščanskimi družinami, ki so se odločile, da ostanejo. Pokopali so ga ljudje sami, niti en duhovnik niti en sobrat ni mogel priti na pogreb. To je ta temeljni način misijonarjenja, ki pomeni zvestobo človeku, kajti zvestoba Bogu je zvestoba človeku. Potem pa je mnogo drugih različnih oblik misijonarjenja, ko gre za ustvarjanje krščanskega občestva, gradnjo šol, bolnišnic, dispanzerjev in cerkva. Življenje misijonarja je življenje iz najglobljega prepričanja, da samo Kristus resnično osvobaja človeka. Vsakdo, s komer se misijonar srečuje, pa je svoboden, da sprejme ali zavrne sporočilo odrešenja.«

Postna priprava

Božič je v Turčiji zelo drugačen kot v domovini ali drugod v Evropi: »Kristusovo rojstvo doživljamo brez zunanjega blišča; res je, da so v cerkvah nameščene jaslice, smreke z lučkami in podobno. Vendar ostajamo skromni. Božič nas vabi predvsem v notranjost in k sebi, da bi v liturgiji drug z drugim podelili čudež božje ljubezni, ponižnosti in usmiljenja. Naj poudarim, da se vzhodni kristjani, predvsem Asirci, pripravljajo na božič s postom; kajti božič je mogoče doživeti le, če se nas božja skrivnost dotakne v globinah srca. Letos bom somaševal v naši cerkvi sv. Antona v središču mesta, tam je seveda bolj slovesno, ker se bodo pri maši zbrali tudi ljudje iz drugih krajev, ki so začasno ali stalno v Istanbulu.«

Minilo je že kar nekaj let, odkar je bil za božič doma: »Slovenijo in svoj narod vedno nosim v svojem srcu, ker sem dobil na pot veliko dediščino. Včasih pogrešam svoje domače, zdi se mi, da postaja z leti razdalja vedno večja. Edini način, da jo premagaš, je molitev.«

Še patrovo sporočilo rojakom v domovini: »Bolnikom želim zdravja, trpečim olajšanje, vsem pa srečo in božji blagoslov. Svoji domovini iz srca želim, da bi bili Slovenci sposobni ustvariti državo, ki je pravična, v kateri ni nikogar, ki bi izkoriščal svojega bližnjega.«