Brez dlake na jeziku o alkoholizmu in eksodusu

Pesnik in pisatelj Franjo Frančič se uvršča med najbolj kritične avtorje svoje generacije. Njegova dela so osebno izpovedna in v njih brez dlake na jeziku obravnava socialne teme, ki velikokrat ostanejo zamolčane. Predstavlja obrobne ljudi, ki jim je usoda obrnila hrbet, in ob tem prepleta resnično življenje s svojim sanjskim življenjem in hrepenenjem.

Občine slovenske Istre so ga nedavno izbrale za prejemnika nagrade Alojza Kocjančiča za leto 2024. Zasluži jo za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre in za njeno širšo prepoznavnost. Komisija v sestavi priznanih umetnikov in uglednih strokovnjakov s področja kulture ter humanistike Edelmana Jurinčiča, Ines Cergol, Roberta Vincoletta, Neve Zajc in Natalije Planinc je bila pri tej odločitvi soglasna. Kot so zapisali v obrazložitvi, je Istra v Frančičevi pripovedi prikazana kontrastno: na eni strani oživlja mestno pripoved slikovitega Pirana, na drugi pa predstavlja zablodele ljudi, srečevanja z alkoholiki, brezdelneži, narkomani in tudi sadisti.

Ustvarja sredi idile

Že vrsto let nadvse ustvarjalno živi v Padni, kjer mu Istra kljub kar nerazumljivi podpori družbe in institucij za preživetje ustvarjalca daje zavetje. Istrsko podeželje ga navdihuje. Očaran je nad idilično pokrajino, v kateri ustvarja z zanosom. A tudi tu srečuje ljudi, ki v sebi skrivajo alkoholizem, spore in ne nazadnje zamolčani eksodus. Čeprav rad doživlja čarobnost Istre, pa se ne more znebiti travmatične mladosti in preteklosti, ki jo prenaša s seboj.

Očaran je nad idilično istrsko pokrajino, v kateri za preživetje tudi na vrtu ustvarja z zanosom. Foto: Osebni arhiv

Franjo Frančič se je rodil leta 1958 v Ljubljani, kjer je tudi začel pisateljsko pot, a je večji del obsežnega opusa ustvaril v Istri, kjer kot samostojni kulturni delavec živi od leta 1987. Dvajset let je živel v Piranu, nato pa zdaj že skoraj prav toliko v Padni. V slovenski literarni prostor je stopil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno literarno delo Egotrip, zbirka kratke proze, pa je izšlo leta 1984. Za njegovo najpomembnejše delo se šteje beatniški kratki roman Domovina, bleda mati (1986), ki je prejel nagrado zlata ptica. Preveden je v številne jezike in je še danes svež in prodoren.

Nadvse ustvarjalno živi v Padni, kjer mu Istra kljub kar nerazumljivi nepodpori družbe in institucij daje zavetje. Foto: Janez Mužič

Je pesnik in pisatelj, avtor že 86 knjig proze, poezije in dramatike, 16 knjig za otroke in 32 uprizorjenih radijskih iger, pet uprizorjenih dramskih besedil v poklicnih gledališčih, 49 knjig pa je prevedenih v deset tujih jezikov. Na literarnih natečajih, predvsem v tujini, je prejel 70 priznanj in nagrad. Leta 2017 je dobil Tartinijevo priznanje, ki ga Občina Piran podeljuje za umetniške dosežke. A pravi, da od nje nima nič.