Brezglavo v dir, spoštljivo na blagoslov

Bil je mrzel decembrski dan, vendar sončen, zapadel je sneg. Kot naročen za ježo, to me je prijetno grelo. Prišla sem na ranč in se s pogledom sprehodila po sanjsko lepi okolici. Temno zelene visoke smreke so bile bogato okrašene s snegom. Vse je bilo v pričakovanju božiča. Sončni žarki so ustvarjali kristale na debeli snežni odeji. Do koder je segel pogled, sama milina, narava, kakršne v Ljubljani nismo doživljali. Kako lepo je, sem pomislila.

Zelenček čisti tudi mentorjevega konja

Vsakega zelenčka, kot pravimo novincem v sedlu, običajno spremlja učitelj jahanja. Imela sem srečo, da je vlogo mentorja prevzel prijatelj, ki je imel dovolj izkušen. Učitelj je odgovoren za začetnika, opominja ga ob nepravilni drži, svetuje način gibanja, priporoča sestop iz sedla, če je teren prestrm, skratka uči ga odnosa do konja in okolice. Dogovorila sva se za mojo prvo ježo na terenu.

Čiščenje konja mi je vedno pomenilo način, kako mu pokažem nežnost, naklonjenost, in zato sem temu posvetila precej časa. Konj posebno veliko nege potrebuje pozimi, ko ima gostejšo dlako in ga je zato težje čistiti. Pravi medvedki so, ko dobijo zimsko dlako.

Nenapisano pravilo je, da zelenček čisti tudi mentorjevega konja, zato sem pripravila tudi njegovega. Učitelj je takrat jahal prijateljevega konja. Imela sta pristen odnos, ki bi ga najbolje opisala besedica naklonjenost. Žal je bil konj bolan, še preden ga je lastnik pripeljal v oskrbo na ranč. Imel je hudo obliko naduhe, kar pomeni, da je dihal samo še z delom pljuč, zaradi česar je bil kasneje uspavan. Pljuča niso zmogla tistega, kar je želelo njegovo srce, in imel je srce tekmovalca.

Usta do ušes

Usta do ušes sem imela od veselja. In glede vsega, kar mi je govoril učitelj, sem ubogljivo kimala.

»Danes greva preverit čas, ki ga potrebuje konjenica na dan sv. Štefana, ko bomo jahali do cerkvice, kjer bo žegnanje konj,« je rekel in si obrisal močne brke. Počasi, v koraku sva hodila ob cesti, potem pa zavila na pot. Opazovala sva otroke in odrasle, ki so se sankali na bližnji vzpetini, sprehajalci pa so uživali v sončnem dnevu. Razigrani smeh je odmeval po okolici.

Skoraj vso pot sva šla v koraku. Ne bi moglo biti lepše, le še nekaj je manjkalo. Cerkvica na pobeljenem griču je žarela v soncu. »Ustaviva se malo, poglej, kako je lepo,« sem prosila.

»Nisem opazil, kako lepo je, pa sem že neštetokrat prejahal ta del poti,« je navdušeno spregovoril. Pogledala sva na uri in izračunala potreben čas za konjenico.

Podkev na ledu

Počasi sva odjahala nazaj. Razmišljala sem o veliki želji pognati v galop. Menda mi je z obraza prebral, kaj razmišljam, in rekel: »No, zdaj pa ti prepuščam izbiro in lahko narediš, kar hočeš.« To dovoljenje sem čakala. Ni mi bilo treba reči dvakrat. Konja sem pognala, sprva samo malo, v živahen kas. Z makadamske poti je bilo treba narediti manjši prehod po asfaltni cesti, ki je bila poledenela. Nikoli ne bom pozabila hreščečega zvoka podkev na ledu. Nekajkrat mu je malo zdrsnilo, sicer sem tisti del odjahala brez težav. Prišla sva do poti, ki sem jo poznala, zato sem ga spodbodla. Konj je navdušeno sproščeno tekel, jaz pa sem uživala v božanju vetra po obrazu, v topotu kopit po strjenem snegu. Kako čudovit je zvok konjevega dihanja, kako lepo je videti napete nosnice, skozi katere piha rahlo meglico v mrzel zrak. Pred cesto sem zavila med zasneženo drevje, ustavila. Čakala sem učitelja, njegov bolehni konj ni imel dovolj moči, zato sta ostala nekje zadaj.

Baba zmešana

Kmalu sem ju zagledala. Besen obraz in njegov popolnoma mokri konj sta me opomnila, da sem naredila nedopustno napako.

»Veš, da te z mojim konjem ne moreva loviti, ker ne zmore! Sploh veš, kaj počneš, ti je jasno, da bi lahko podrla otroka, človeka na poti?! Mislil sem, da te bom zagledal v jarku, našel visečo z grma. Veš, da bi bil padec usoden pri taki hitrosti? Razletela bi se na prafaktorje. Pa ti res nisi normalna, ti si nora! Ne vem, ali bi te oklofutal, baba zmešana, ali bi te od sreče objel, ker se ni nič zgodilo.«

Res sem mislila, da bom dobila najmanj klofuto. Počasi sem dojela, kaj sem v resnici zagrešila. Pri taki hitrosti ne bi mogla ustaviti konja, če bi se po poti pripeljal otrok na sankah. Še enkrat sem se poskusila opravičiti in razložiti, kako sem si želela tega, pa me je samo grdo gledal. »Daj no, saj ne bom več,« sem govorila kot majhen otrok.

Zajahala sva in se počasi vračala proti Ranču. Šola za vse življenje. Tudi izkušnja. Kljub temu se galopu in ježi po težko prehodnem terenu nisem nikoli odpovedala. Skalovje, ozke gozdne poti, po katerih človeška noga komaj pleza, pa struge potokov, po katerih capljajo kopita, ko se ob tolmunu ustavi, skloni glavo in pije, včasih tudi sama skočim v vodo, ki zalije škornje, a to je del peperminta, ki ga človek lahko doživi samo na ježi v naravi. Pa njegovo utripanje nosnic ...

V kasu za dva, v galopu za tri

Na blagoslov se običajno jaha v koraku, da se konji ne vznemirijo. V skupini so živahnejši in zato bi se lahko zgodila nesreča. Če poskoči eden, lahko za njim vsi drugi, v brezglavem galopu postanejo neobvladljivi. Blagoslov naj bi bil miren in spoštljiv običaj, zato so nujna pravila za red v skupini jahačev. V hodu naj bo varnostna razdalja za enega konja, v kasu za dva, v galopu pa vsaj za tri.