Britanski časnik Slovenijo dal za zgled svoji vladi

V svetu veliko držav nima pojma, kaj storiti glede otroškega siromaštva – ali kdaj ukrepati. V Združenem kraljestvu je laburistična vlada nedavno preložila svojo ključno politiko za reševanje tega problema na jesen, v Sloveniji pa imamo najnižjo stopnjo otroškega siromaštva v Evropi, poroča The Guardian.

Zakaj? Očitni razlog je, da je Slovenija zelo ekonomsko enaka država. »Dediščina socialne države iz časa komunizma je še vedno prisotna,« pravi Marta Gregorčič, vodja sektorja za socialne politike na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj.

A to ni le zgodba o splošni enakosti. Slovenija ima jasno in izrecno zavezanost odpravi otroškega siromaštva, kar je razvidno iz različnih – včasih tudi presenetljivih – pristopov. Obstaja nacionalni akcijski načrt za otroke, ki vključuje številne kazalnike: dostopne vrtce, vključujoče izobraževanje (zlasti za romske otroke), ukrepe za zaščito duševnega zdravja, dostop do stanovanja – vse to je pregledno in prednostno obravnavano. »Slovenija ima zelo močne humanitarne in civilne organizacije,« pravi Gregorčičeva, a tudi dodaja, da Slovenci jemljejo kot samoumevno, da je odgovornost vseh, da otroci ne bodo žrtve razrednih razlik. Eden ključnih razlogov za uspeh je tudi v tem, da se ne zadovoljijo z malo – vsak otrok v revščini je preveč.

Številke govorijo same zase

Številke govorijo same zase – po podatkih Eurostata je v Sloveniji 10,3 % otrok ogroženih zaradi pomanjkanja, kar je manj kot polovica povprečja EU (24,4 %). Združeno kraljestvo ni več vključeno v te statistike, a po ločeni Unicefovi raziskavi iz leta 2021 je bilo ZK tretje najslabše v OECD, za Turčijo in Kolumbijo. Slovenija? Spet prva.

Slovenija ima jasno in izrecno zavezanost odpravi otroškega siromaštva. FOTO: Jože Suhadolnik

Novinarka The Guardiana je obiskala Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje (ZPM), humanitarno organizacijo za otroke, ki deluje v vzhodnem delu Ljubljane, v nizu nizkih občinskih zgradb na urejeni ulici z imenom Proletarska cesta. Doris Rojo, vodja komunikacij, se huduje nad tem, da sicer uporabljajo prostore brezplačno, vendar morajo za večje poslopje nasproti – kjer je skupnostni center in banka hrane – plačevati najemnino.

Rojeva pogosto omenja »socializem, ki je ostal iz preteklosti«, da bi pojasnila mnoge značilnosti slovenskega otroštva: na primer kosila v šoli, ki jih mnogi otroci ne plačujejo, ali prepričanje, da imajo vsi otroci pravico do počitnic – ob morju ali v gorah – in nihče si ne predstavlja, da bi organizirali skupinski izlet, ki ne bi vključeval otrok iz različnih družbenih slojev. »To je bilo pač del življenja,« pravi Rojeva. »Vsi so šli vsaj enkrat na leto na počitnice. Država je celo imela apartmaje ob morju, ki so bili na voljo delavcem po nižjih cenah.« Kapitalizem v Sloveniji nikoli ni postal samoumevna pot ali simbol sodobnosti – zgolj drugačen način delovanja, ki je le včasih boljši. Ko imenujejo ulico po proletariatu, tega ne mislijo slabšalno.

»Socialna politika v Sloveniji je vedno precej močno podpirala družine in otroke,« pravi Gregorčičeva in poudarja dolgo zgodovino zaposlovanja žensk, ki sega vse do druge svetovne vojne. »Vse te politike za ženske na trgu dela, vsi starševski dodatki – verjamem, da prispevajo k manjšemu tveganju revščine.« Nato našteva ukrepe in pravice: »Porodniški in očetovski dopust s 100-odstotnim nadomestilom plače; pravica do skrajšanega delovnega časa; enkratni dodatek ob rojstvu otroka; odmori za dojenje; dodatki za velike družine; pomoč za otroke s posebnimi potrebami; precej visoki otroški dodatki – 115 evrov na mesec za prvega otroka v nizkoprihodkovnih gospodinjstvih.«

Politika, zgodovina in družbena kohezija se prepletajo na subtilne načine. Zaposlenost žensk je ustvarila tudi tradicijo varstva otrok s strani starih staršev, a družinska pomoč je le del slike. Peter Wostner, ekonomist na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj, to opiše geografsko: »Smo zelo majhna država, a notranje zelo raznolika. Imamo 33 ali 34 regij, s katerimi se ljudje identificirajo – toliko različnih narečij, kuhinj, vsega. Zakaj to omenjam? Ker so znotraj teh skupnosti zelo močne mreže.« Morda so ravno bolj radodarni odnosi ustvarili pogoje za trdno socialno varnost – ali pa je varnost ustvarila več radodarnosti. Verjetno gre za povratno zanko.

Močna socialna zaščita družin

Covid je sprožil iskanje nujne pomoči kot povsod po Evropi, a v Sloveniji je to privedlo tudi do globljega premisleka o stiskah delavskih družin. Leta 2021 je nastala nova svetovalna skupina za otroško blaginjo, ki so jo sestavljali nevladniki, UNICEF in državna institucija. Posvetovali so se tudi s 37 otroki, starimi od 12 do 15 let, ki so predlagali ukrepe za akcijski načrt. Rezultat? Hiter in konkreten: 13.000 najrevnejšim otrokom je do leta 2024 zagotovljen dostop do računalnika. Ključno spoznanje: »Potrebujemo sistem socialne zaščite za celotno družino, ne le za posameznega otroka. Otrok je del družine in deli njeno usodo.«

Družba je tista, ki je slaba, ne otroci. FOTO: Jože Suhadolnik

Gregorčičeva priznava močno socialno zaščito družin, a takoj opozori na trdovratne skupine izključenih: »Migranti, Romi, brezdomci, izbrisani.« (Ko je Slovenija leta 1991 razglasila neodvisnost, so 25.000 ljudem izbrisali stalno prebivališče in s tem odvzeli pravice. Med njimi je bilo 5000 otrok – danes odraslih – a problem marginalizacije ostaja.)

Ekipa ZPM – Rojeva, socialna pedagoginja Tea Dorić, vodja komunikacij Julija Mišič in koordinatorka programov Živa Logar – opozarja, da revščina ni le statistika. »Še vedno imamo 41.000 otrok pod pragom revščine,« pravi Rojeva, »in to niso samo številke – to so ljudje.« Slovenija ima dva milijona prebivalcev – če to prenesemo na britanske razmere, bi bilo to 1,5 milijona otrok. V Veliki Britaniji pa jih je kar 4,5 milijona, skoraj tretjina.

Dorićeva ni klasična socialna delavka, temveč socialna pedagoginja – pristop, ki enakovredno obravnava odnose, enakost in materialne potrebe. Ta model poznajo tudi v Poljski, Španiji, Madžarski, Nemčiji. Primer razlike: v VB socialni delavec reče: »Jaz sem socialni delavec, ne zanimajo me vaša stanovanja.« Socialni pedagog pa: »Če je problem stanovanje, rešimo stanovanje.«

Dorićeva je izjemna predstavnica tega pristopa: predana, iznajdljiva, človeška. »Skušamo povedati javnosti, da otroci niso slabi. Čudoviti so, ljubeči, pametni, počnejo čisto navadne stvari.« Mišičeva doda: »Družba je tista, ki je slaba, ne otroci. Starši ne zmorejo plačati računov, kupiti hrane, ne morejo na dopust, so sami.«

Na robu preživetja

ZPM je začel kot organizacija za počitnice pred skoraj 70 leti, zdaj pa ponuja širok spekter: inštrukcije, finančno podporo, terapije, mladinske skupine, pakete hrane (zlasti med epidemijo) in finančno svetovanje. »Težko je svetovati glede upravljanja financ, če veš, da jih enostavno ni. Družine živijo na robu preživetja – potem pa pride ena kriza, dolgovi narastejo in se začne snežna kepa,« pravi Mišič.

Spomin na socializem deluje dvosmerno. »Ljudje si težko predstavljajo, da so lahko zaposleni – in revni. Tudi ko se jim to dogaja,« pravi Mišičeva. »Ampak resnično, mnogi otroci, s katerimi delamo, prihajajo iz družin, kjer eden ali oba starša delata,« doda Rojeva.

Ljudje si težko predstavljajo, da so lahko zaposleni – in revni. FOTO: Blaž Samec

Na drugi strani ceste v mladinskem centru znana TV-voditeljica Nuša Lesar vodi delavnico za najstnike; zadaj je banka hrane; v tretji sobi spozna novinarka Vedrana Jovanovskega (14) in Tamaro Grozden Mirosavljević (11). Vedran se je s starši preselil iz Severne Makedonije. Oče je frizer, mama je bila socialna delavka, zdaj se mora prekvalificirati. Govori tekoče angleško in slovensko. »Starejšim je težje, meni ni bilo,« pravi. »V Makedoniji smo imeli vse, a razmere so slabe. Odločili smo se sami, brez prijateljev. Ampak smo se hitro vključili.«

Tamara je tišja. Mama je zdravnica, oče ji je umrl. Rada pleše in uči mlajše otroke tradicionalne slovenske plese. Hodi na inštrukcije. Zdravnica ne želi biti, ker ne prenese krvi. Šele enajst let je stara.

Temeljno vodilo organizacije je: otroci ne smejo biti izključeni zaradi dohodkov ali razreda – pri delavnicah, računalnikih, morju.

V mnogo pogledih Slovenija sledi trendom zahodnih demokracij: od finančne krize dalje se blaginja skrči. Tudi v Sloveniji je takrat otroški dodatek postal »socialna« pravica in revščina se je povečala. A razlika je v tem, koliko siromaštva je Slovenija pripravljena sprejeti. »Vemo, da niso lačni v šoli, ker imajo brezplačne obroke. Vemo, da preživijo – če povem grdo. Ampak jaz, recimo, na to nisem ponosna,« pravi Gregorčič.

Otroško siromaštvo ni edina stvar, pri kateri Slovenija blesti – je tudi ena najvarnejših držav na svetu in ima tretji največji delež gozdov v Evropi. »Že pet let se ne primerjamo več s povprečjem EU,« pravi Wostner. »Primerjamo se z inovatorji – ne zanima nas ameriški ali azijski model – gremo v smer nordijskega modela.« Nihče, ki sem ga srečal, se ni bahal, da imamo najmanj revnih otrok v Evropi. Kot da uspeh pride šele, ko je ciljna številka nič.