Buče so trebili na star način (FOTO)

Jesen je obdobje spravila pridelkov, darov narave z njiv in vrtov, iz vinogradov in sadovnjakov. V še ne tako davni preteklosti je bilo za ta opravila potrebnih veliko pridnih rok, saj se je delalo od jutra do večera. Ob večerih pa so poljska dela zaključevali družno na domačem dvorišču.

Tako so prešarji v večernih urah na leseni preši stiskali grozdje. Medtem ko so na njivi natrgali koruzo, so jo doma na dvorišču ali na gümli (na skednju) lüpali, likali ali kožuhali.

Domov so vozili, denimo, tudi napuljeno (pipano) krmno korenje, svinjsko peso in pozneje repo. Vse to so po končanem tavrhu (medsebojni pomoči sosedov in prijateljev pri večjih kmečkih opravilih) domači in tavrhari (dninarji) veselo obrezovali. Obrezan pridelek so spravljali v kleti ali pa so postavljali repnice. Danes je žal vse to ali pa vsaj večina tega postalo že preteklost, saj vsa ta opravila opravijo stroji. Še več: mnogih poljščin se niti ne prideluje več: na poljih tako ni več krmnih rastlin, ki so jih gojili za krmljenje živali predvsem za prašiče, krmne pese in krmnega korenja. Danes prašičev niti manjši pridelovalci ne krmijo več s svežimi dobrotami, na primer, s peso, korenjem ali krompirjem, pač pa jih krmijo iz vreče, večji pridelovalci iz velikih silosov, gospodarju pa se po novem ni treba niti približati živali, saj je že vse digitalizirano.

Nekaj pridnih rok

V Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah, vasi z 250 prebivalci, smo bili pred dnevi na dvorišču Tončke in Srečka Gornika priča dokaj redkemu ročnemu trebljenju buč.

Gornikovi imajo le malo zemlje, a jo nadvse skrbno izkoriščajo. Kot nam je povedala gospodinja, upokojenka Tončka, preprosto ne morejo iz svoje kože: pri njih mora biti vsak košček zemlje obdelan. Delo na zemlji jim je bilo položeno v zibel. V preteklosti jim je zemlja dala resnično vse za preživetje.

Letina v Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah.

Med trebljenjem je bilo veliko časa tudi za klepet.

»Ob drugih pridelkih, ki rastejo na vrtu in njivi, sejemo vsako leto nekaj buč oljaric, katerih semena namenimo potem za pridobivanje bučnega olja. Brez tega si ni mogoče zamisliti vseh možnih solat, ki jih tako radi pripravljamo v teh krajih. Čeprav danes buče trebijo s stroji, ohranjamo tradicijo ročnega trebljenja. Tokrat se je na dvorišču zbralo 15 udeležencev, od sosedov in prijateljev do nekdanjih sodelavcev. Kot ste lahko videli, je delo potekalo v res prijetnem vzdušju. Za to opravilo ni treba nič drugega kot nekaj pridnih rok. Glavno delo opravijo prsti. Do tistih, ki jih trebijo, prinaša buče gospodar Srečko. On jih s sekiro tudi razpolovi,« je dejala Tončka, od katere smo izvedeli še veliko zanimivega.

Oljovo

Nekoč so buče pogosto sadili ob robu njiv, včasih pa tudi med krompir in koruzo. Tedaj so vse, ki so imele semena, te pa je bilo treba seveda izluščiti, zvozili na dvorišče. Trebili pa so jih le toliko, kolikor so jih namenili za krmo prašičem in govedi. Tako so buče trebili na dvorišču, dokler ni nastopila zmrzal. Iztrebljenim polovicam buč so rekli kopaje, take so polagali potem prašičem in govedu.

Glavni namen pridelave buč pa je seveda seme, iz katerega pridelajo bučno olje. Rahlo navlažena semena so luščili s prsti, kar je zelo zamudno opravilo. Bilo pa je tudi zabavno, saj so lahko ob tem delu na veliko klepetali in tudi kakšno zapeli.

Ko je bilo seme končno oluščeno, so šli z njim na oljovo. Oljovo je bil vesel dogodek, ko je celotna družina odšla do oljarne. Te so imele svoje mline in teh je bilo, za razliko od danes, resnično veliko. Danes jih domala ni več.

Bučna semena so mlinarji potem zmleli ter jih pražili v posebnih loncih, pod katerimi je gorel ogenj. Pri praženju so morali biti ves čas budni, saj je bilo treba maso nenehno mešati, da se ja ne bi prismodila. Ob tem pa so se seveda na veliko zabavali in tudi kaj dobrega pojedli in popili. Takratni ljudje so bili zadovoljni že s tem, da so imeli sveže bučno olje, ki so ga potem hranili v hladnih kleteh. Na oljovo so šli večkrat v letu. Le tako so lahko imeli ves čas sveže olje, pa še pokvarilo se ni. Če se je pokvarilo, so rekli, da je zajdično in neužitno.