27 metrov dolgo zeleno velikanko postavili s pomočjo dvigala (FOTO)

»Še gospod župnik pride pomagat, potem jo bomo nesli,« je zavelo po Šentvidu pri Lukovici, v cerkvi sv. Vida pa ravno poldan odbilo, na bližnjem dvorišču so pele metle svojo pesem. Ubrano, delo je šlo h koncu. V domačem Turističnem društvu sv. Vid, marljivih članov in podpornikov jim ne manjka, so naredili že 14. butaro velikanko, s katero se pripravljajo na veliko noč. Kot so nam rekli, dvomimo pa ne, letošnja butara od tal do slovenske trobojnice meri kar 27 metrov! Včeraj, na cvetno nedeljo, so jo mnogi občudovali. Bila je to zadnja pred veliko nočjo, ko krščanski verniki blagoslavljajo v šope ali butare povezano pomladansko zelenje ali oljčne veje, kar je razširjeno po vsej Evropi že od 9. stoletja. Cvetna nedelja je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja. V Šentvidu so pripravo na veliko noč spet zares vzeli. »Butara nas povezuje, butara daje utrip kraju, ima pa tudi velik verski pomen,« nam pove Martina Oražem, marljiva članica TD sv. Vid, minulo soboto smo jih obiskali, ko so vkup dajali velikanko. Ki jih je povezala, pa tudi zaposlila. To ne gre čez noč.

Ženski del je nabiral zelenje, tudi v hribe so šli, fantje so se vmes odpeljali na Obalo, da so dobili oljko. »Zelenje smo zbirali dva tedna. Imamo pa vrbo, oljke, brinje, pri butari ne sme manjkati bršljan, dodali smo resje in dve vrsti cipres,« nam pove Martina. Da je sedem vrst zelenja, ni naključje – tudi v Šentvidu ne! Sedem je sveto število v krščanstvu, tako imamo sedem zakramentov, sedem zadnjih Jezusovih besed na križu, sedem naglavnih grehov, zato je tudi sedem vrst zelenja. »Vse zelenje smo že v petek spletli v šopke, da smo jih potem lažje pripenjali oziroma vezali z žico na osnovni drog butare,« še izvemo. Da je v soboto teklo kot po maslu. To pot je delo hitro steklo. »V soboto smo se zbrali ob devetih zjutraj. Okrepčali smo se s špehovko, ki jo je pripravila Špela, nekaj smo spili in se lotili dela. Pomembno je bilo, da so bili šopki posameznega zelenja pripravljeni, vse je bilo zloženo v škatle. Pri butari nikoli ne manjkajo oblanci, naši so pobarvani. Oblanci so rumeni, modri, rožnati, beli in oranžni. To smo vzeli oziroma dodali od ljubljanske meščanske butarice. Vsako leto pa zanje poskrbi naša prijateljica in podpornica, gospa Nuša. Zelenje se razporeja po pasovih, zato da lepo zgleda. Začnemo pri vrhu, ki je košat, potem pa dodajamo ostalo zelenje. Punce podajajo šopke, fantje pa vežejo z žico,« naša sogovornica pojasni dinamiko in delitev dela. Vsake toliko in toliko se mora žebljiček zabiti, da se tista žica okrog žebljička navije, da ne bi kako zelenje proč viselo, kazilo butaro, bog ne daj, proč padlo.

Ko je bila butara pripravljena, jo je bilo treba prenesti z bližnjega dvorišča pred cerkev. Ducat mož se je postavilo, po dva na vsako stran. Že prej so pripravili leskove palice, ki so pomagale pri tovorjenju več kot 600 kilogramov težke butare, ki so jo napravili okoli droga iz smrekovega lesa. Prenos je bil v nekaj minutah uspešno končan, na pomoč pa je prišel podjetnik Klopčič, ki je s pomočjo dvigala dvignil butaro in jo postavil v kanalizacijski jašek. Smo pa slišali, da je župnik Bernard Rožman že prižgal zeleno luč, da se v prihodnje na cerkveni zemlji streljaj proč naredi prav poseben jašek za postavljanje butare. Ko je šla butara v zrak, so bili člani TD sv. Vid ponosni. Ko jo je Klopčič začel postavljati, so prišli še gasilci PGD Prevoje, ki so pomagali do konca zagozditi z bukovino butaro. Da ne pade, da je ne odpihne. Zadnja beseda, zadnje dejanje je pripadlo ženam, ki so podnožje lično okrasile z zelenjem.

Predsednik Tomaž je na butaro namestil društven grb.

Da bi mladi nadaljevali

Minule dni je tod pihalo kot sam vrag. »Tako smo bili veseli, ker se je veter umiril. Pa še po vsem tem dežju se je ogrelo, dan je bil, kot bi ga narisal. Spomnim se, kako smo tole butaro sestavljali v dežju in vetru,« je še povedala Martina. »Sam sem bil poleg pri vseh fazah, nekaj pri nabiranju, nekaj pri postavljanju in sestavljanju. Sicer pa sem tu, da motiviram ljudi, lepo smo naredili,« je bil ponosen na storjeno novi predsednik društva Tomaž Oražem.

»Veseli smo, ker se tudi mladi počasi zanimajo za tradicijo. Verjamem, da nam bo uspelo to predati in da bo ta bogata tradicija šla dalje,« se nadeja Martina, to pot pa je mladi rod ponosno zastopal Žan, ki je ponosno pred fanti in možmi nosil grb društva. »Vesel sem, ker imamo tako lep običaj, da se postavi taka butara. To je tudi običaj, ki povezuje ljudi, gradi skupnost. Sicer pa naši verniki izdelujejo butare po celi fari, a ne tako velike,« je župnik Bernard še pohvalil farane, v soboto zvečer pa je butaro velikanko tudi blagoslovil. Društvu se je za butaro velikanko zahvalila tudi mati županja Olga Vrankar. V Šentvidu zdaj še bolj zavzeto odštevajo do velike noči.