LJUBLJANA – Naša država nas je z leti navadila, da moramo biti državljani pozorni na davke: najprej so nas naučili izpolnjevati dohodninske napovedi, podjetniki raznih vrst in premoženja so z leti do potankosti spoznali davčno zakonodajo. Ne dolgo nazaj so z davčnimi blagajnami dosegli, da kmetje na tržnicah uporabljajo tablične računalnike za izdajo računov za zelenjavo in sadje, pa tudi posamičnim vejam državnega aparata radi gledajo pod prste, le da so posledice raznovrstne in različne nosilce javnih funkcij ne merimo z istimi vatli.
Lep primer ponuja slovenska policija: za navadne policiste denimo velja, da morajo vrniti preplačila oziroma preveč izplačane dodatke, kot se je zgodilo jeseni letos po sistemski napaki. Vrniti jih morajo v celoti, ker so neupravičeno dobili preveč denarja; zato delavec pač delodajalcu vrne sredstva. Ko so kolegi pri Delovih Ozadjih pred dvema letoma razkrili, da je visoki policijski funkcionar prejel 83.000 evrov plače preveč, pa se je potem izkazalo, da – po zakonu! – ne more vrniti vsega preplačila: sistem plač v javnem sektorju namreč določa, da mora javni uslužbenec denar vrniti le za zadnjih deset mesecev prejemanja previsoke plače. In da uslužbencu ni treba vrniti več kot dvojne plače, ki jo je dobil zadnji mesec! Funkcionar je vrnil zgolj 8541,22 evra, a kmalu po razkritju so ga razrešili. Zadeve pač potrebujejo epilog, da državni sistem lahko normalno deluje naprej.
Pavšal razčistiti za nazaj
Za normalno delovanje je ta država sprejela ogromno zakonov, predpisov in aktov; med njimi je novela, tista o zakonu o dohodnini, ki se jo je posebej lahko razveselilo 90 sodržavljanov, ki so prvi med enakimi – naši poslanci, ki tvorijo navidezen zbor naroda v ljubljanski stavbi na Šubičevi ter skrbijo za blagor. Narodov blagor. In ker so prvi med enakimi svojega naroda, prvi poskrbijo za svoj blagor – oziroma zanj poskrbi njihov delodajalec, državni zbor. V tem času je prav sanjska firma, ki ti (na primer) pokrije stroške selitve ali vrne stroške prevoza iz kraja službenega stanovanja do stalnega prebivališča ob dela prostih dneh. Slovi tudi po pregovorno poceni restavraciji. Toda tudi v raju lahko nastanejo težave …
Pred tremi meseci smo v Slovenskih novicah opozorili na težavo okoli mesečnega pavšalnega zneska, ki ga vsak izvoljenec prejme za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti v skladu z zakonom, ki ureja poslance. Torej delodajalec plača stroške za prevoz, gradivo, predstavitve v medijih ali prenočevanje v volilni enoti poslanca! Delodajalec pravzaprav ne ve, za kaj gre od 6000 do 9600 evrov na leto za vsakega poslanca posebej, saj mu ti niso dolžni pretirano poročati o porabi – le enkrat na leto o aktivnostih obvestijo Mandatno-volilno komisijo. In šele če poslanec obvestila ne posreduje v določenem roku, se mu, do izpolnitve te obveznosti, poslanski pavšal ne izplačuje.
Toda – kot pojasnjuje Tjaša Baraga Naraločnik s finančnega ministrstva, obstaja kavelj – trenutno veljavni zakon o dohodnini ne danes ne poprej tovrstnih izplačil ni uredil oziroma izvzel iz dohodninskih mrež: »Zanje veljajo splošna pravila obdavčevanja dohodkov. Ker je bilo to področje doslej neurejeno, je to povzročalo različne interpretacije obdavčljivosti teh dohodkov.« Sicer tudi evropski poslanci dobivajo identičen dodatek, a so po evropskih pravilih izvzeti iz obdavčitve. V prej omenjeni spremembi zakona o dohodnini, ki bo začela veljati 1. januarja 2017, se enaka rešitev predvidi tudi za slovenske poslance. Toda na kakšni davčni podlagi so dosedanji pavšali, ki so jih v zadnjih petih letih izplačali v višini 3,413.342,40 evra?
Koliko bodo plačali poslanci?
S Finančne uprave RS je Stojan Glavač odgovoril: »Za nazaj bo treba to vprašanje dodatno razčistiti. Doslej veljavni zakon o dohodnini tovrstnih izplačil ni posebej urejal, zato so zanje veljala splošna pravila obdavčevanja dohodkov.« Pri računskem sodišču pa pravijo, da mesečni pavšal do zdaj ni bil predmet njihove revizije, zato se v reviziji dela državnega zbora še niso opredelili do dosedanje ureditve mesečnega pavšala. Toda, nadaljuje svetovalec predsednika računskega sodišča Peter Zmagaj, to ne pomeni, da se s tem ne bodo ukvarjali: »Računsko sodišče obravnava vse prejete pobude fizičnih in pravnih oseb. Nato jih ob upoštevanju revizijskih načel, pravil in mednarodnih standardov natančno prouči, opredeli njihovo pomembnost ter jih, odvisno od ocene pomembnosti, upošteva pri oblikovanju letnega programa za izvrševanje revizijske pristojnosti.« Računsko sodišče po zakonu lahko porabo mesečnega pavšala poslancev revidira tudi za nazaj.
Pri računskem sodišču se niso hoteli kar pavšalno opredeliti, kako bo z obdavčitvijo poslanskih pavšalov za nazaj. Toda sorodna razmerja so precej jasno opredeljena: v primeru napačnega obračuna delodajalca mora delodajalec poravnati davek za nazaj, delavec pa vrniti sredstva. In če je delodajalec državni zbor, delavec pa poslanec? »Če pa bi vendarle prišlo do postopka nadzora, lahko zagotovimo, da bomo z državnim zborom kot zavezancem postopali povsem enako kot s preostalimi davčnimi zavezanci,« navaja ter dodaja, da če bi se za nazaj izkazale kakršne koli nepravilnosti, bi Državni zbor RS kot zavezanec (po prepričanju fursovcev) sam odpravil morebitne napake, ter da izvedba davčnega nadzora ne bo potrebna.
Nekdo na relaciji finančna uprava–računsko sodišče bo prej ali slej moral ugrizniti v davčno jabolko poslanskih pavšalov ter ugotoviti, da je najverjetneje kislo pa tudi črvivo za nazaj. Ter ugotoviti, ali (in kako globoko) bodo poslanci za svoje pavšale morali seči v svoje žepe ter poravnati neskladja med prakso in zakoni. Kajti enako kot pri policistih velja tudi pri poslancih: zadeve pač potrebujejo epilog, da državni sistem lahko normalno deluje naprej. A vendar v oči bode spoznanje, da bi poslanci za zgled najprej morali pomesti pred svojim davčnim pragom, šele nato pa davčno pametovati in brzdati državljane.
