»Nekateri pravijo, da ta razmejitev spominja na kravja vimena,« pravi metliška županja Martina Legan Janžekovič o poteku slovensko-hrvaške meje pri Brezovici pri Metliki. Ko jo gledaš na zemljevidu, res spominja nanje. Ko se voziš po cesti skozi Brezovico, raztreseno vas, ne moreš vedeti, v kateri državi si, ker se tako hitro prehaja iz ene države v drugo.
Županja, ki je doma v Radovici, se v službo v Metliko po cesti skozi Brezovico kot za šalo vozi iz države v državo. »Mislim, da v eno smer prečkam obe meji šestkrat,« pravi. Ali drugače: če se postavimo h kapelici v Brezovici, ki stoji na slovenski strani, je takoj za njo parcela, ki je hrvaška, in na njej hiša, ki je v državi Hrvaški. Za njo vidimo hišo, ki stoji v državi Sloveniji. Levo od kapelice je cesta in še bolj levo hrvaška hiša, potem pa še bolj levo ena, ki je slovenska. Kdo bi razumel? A zanimivosti s tem ni konec.
»Vsega pa ne moremo rešiti z dogovarjanji na lokalnem nivoju,« opozarja metliška županja Martina Legan Janžekovič, ki pogreša dogovarjanje na državni ravni. FOTO: Simona Fajfar
Ko se voziš po cesti skozi Brezovico, raztreseno vas, ne moreš vedeti, v kateri državi si.
Hrvaška v Sloveniji
V tem delu Slovenije je tudi hrvaška enklava, kot klin oblikovana parcela, hrvaško ozemlje, a z vseh strani obdano s slovenskim. Po svetu so podobne, a večje in bolj znane enklave, denimo Vatikan in San Marino.
Na tem delu slovensko-hrvaške meje obstaja tudi manjše sporno območje v velikosti 2,4 hektara, za katero je arbitražno sodišče leta 2017 razsodilo, da meja poteka po slovenskih katastrskih mejah, Hrvaška pa meni, da je to njeno. Rezultat je, da si določene parcele lastita obe državi in lastniki za različno označene parcele – parcelacija v Sloveniji je drugačna kot na Hrvaškem – pač upoštevajo obe državi. Če pozabimo na novo zgrajeno hišo na tem območju, za katero se ne ve, kdaj se bodo lastniki lahko vselili vanjo, je edina sreča v vsem tem, pravijo domačini, da zdaj davek za ta zemljišča zaračunava le ena država.
Razdrapana cesta je posledica nedogovarjanja slovenske in hrvaške države. FOTO: Simona Fajfar
Mejni prehod, ki ni deloval niti eno uro. FOTO: Simona Fajfar
- V Beli krajini je hrvaško ozemlje, ki je v celoti obdano s slovenskim.
- Državi bi morali težave, ki jih imajo prebivalci, reševati.
- A največ, kar se rešuje, je na ravni občinskega dogovarjanja.
Vse te probleme še kako poznajo prebivalci hrvaškega Žumberka in slovenske Brezovice, kjer po podatkih Statističnega urada Slovenije živi najmanj 97 prebivalcev, mednje seveda niso všteti tisti, ki živijo v Brezovici na hrvaškem ozemlju. Leta 2022, ko Slovenija ni več nadzirala shengenske meje, ampak je ta čast doletela Hrvaško, so imeli veliko spontano zabavo, ki se je še danes dobro spomnijo. Njihovo življenje se je takrat občutno spremenilo na bolje. »Trajalo je 30 let, da smo prebivalci teh krajev spet eno,« pravijo.
»Brezovica je vas kot vas,« pravi domačin Tone Štefanič: »V prejšnji državi nismo vedeli, kje so meje med Slovenijo in Hrvaško, ker to ni bilo pomembno. Potem, z osamosvojitvijo, pa smo vedeli celo po parcelah.« Shengenska meja ni bila prijazna do domačinov, za katere do takrat ni bilo pomembno, kdo jim dobavlja vodo, elektriko ali telefon, ni bilo pomembno, kdo jim odvaža smeti ali kdo skrbi za njuno medicinsko pomoč. S pravo, trdo mejo pa so to postala pomembna vprašanja, ki pa vsa še danes niso rešena.
Brezovica je razpršena vas, ki pa je stoletja živela enotno. FOTO: Simona Fajfar
Še huje je bilo s prehajanjem shengenske meje. Zakaj bi se človek vozil do 20 kilometrov oddaljenega mejnega prehoda v Metliki, če je cilj po bližnjih cestah le lučaj stran? A te bližnjice so bili nezakoniti prehodi meje. S kaznimi. In policijskimi kontrolami. Od takrat je tudi na novo zgrajeni mejni prehod na slovenski strani, očitno zgrešena investicija, ki ni deloval niti eno uro.
Ob osamosvojitvi Slovenije, pove metliška županja, je država Slovenija prebivalcem obljubila, da ne bodo imeli težav z življenjem ob meji. Štirim družinam v Brezovici so omogočili, da so se iz Hrvaške preselili v Slovenijo: dve v stanovanje v Metliko, dve družini pa sta si zgradili hiši v slovenskem delu vasi. Potem je postalo to območje za oblast v Ljubljani pozabljeno, opozarja županja, čeprav vseh problemov še do danes niso rešili. Nedorečenih je ostalo veliko reči, tistih osnovnih.
dsadsa FOTO: Zx
Gasilska pomoč, ne pa zdravniška
Niso problematične hiše, ki imajo hrvaško elektriko in telefon ter slovensko vodo. So pa hiše, do katerih vodijo kolovozi, pa jim ne morejo urediti ceste, ker je ozemlje hrvaško. Vsega se pač ne da dogovoriti na ravni občin Metlika in Ozalj.
»Tu se je meja skozi stoletja spreminjala, a vse do osamosvojitve prebivalci tega niso občutili,« pravi dr. Božidar Flajšman, eden večjih poznavalcev Bele krajine. Prebivalci s te in one strani meje so gravitirali na slovensko stran, ker jim je bližja Metlika, zato prebivalci s hrvaške strani meje, torej iz Žumberka, hodijo v šolo, v službe, po nakupih … v Slovenijo.
»Tu se je meja skozi stoletja spreminjala, a vse do osamosvojitve prebivalci tega niso občutili,« pravi Božidar Flajšman. FOTO: Simona Fajfar
»Žumberčani so leta 1991 napisali celo peticijo, da se želijo priključiti Sloveniji,« razloži Flajšman. A namesto da bi razumeli, zakaj so napisali peticijo, so hrvaški mediji razpihnili zgodbo o njihovem uskoškem poreklu, po Nevihti leta 1995 pa so bili nekateri podpisniki aretirani in celo v kazenskih postopkih. En človek je bil celo leto dni v zaporu.
Občini Metlika in Ozalj dobro sodelujeta in skupaj izpeljeta določene investicije, tako da npr. cest ne obnavlja vsaka občina po svoje, torej vsaka svoj košček, ampak, da imajo enega izvajalca, ki preplasti odseke občinskih cest v celoti, in si stroške razdelijo. »Vsega pa ne moremo rešiti na tak način,« opozarja Martina Legan Janžekovič, ki pogreša dogovarjanje na državnem nivoju.
Če nekomu, ki ima hišo na Hrvaškem, gori, naši gasilci pomagajo, ker so tako dogovorjeni. To pa ne velja za nujno zdravniško pomoč za človeka, ki živita 200 metrov od meje in sta hodila v šolo v Slovenijo in tu prišla do pokojnine. »Kako to rešiti? Za ljudi je življenjsko pomembno, da rešilec pride,« pravi županja. Tako kot bi bilo pametno dogovoriti, kakšno bo vzdrževanje infrastrukture.
Kapelica, za katero je Hrvaška s hrvaško hišo. Levo od nje je hrvaška hiša, naprej slovenska. FOTO: Simona Fajfar
»Ne Plenković in ne Golob se ne bosta lotila arbitražnega sporazuma,« je realna županja, ki pa vendarle apelira na državo oziroma na obe državi, da kopico majhnih, a za prebivalce življenjsko pomembnih vprašanj ob tej razgibani meji na robu Slovenije vendarle začnejo reševati.
Da, če citiramo odgovore ministrstva za zunanje in evropske zadeve, upoštevata arbitražni tribunal, ki je »Slovenijo in Hrvaško posebej pozval k sklenitvi sporazuma o prilagoditvi državne meje ali da poiščeta druge načine za reševanje teh problemov v duhu prijateljskega sodelovanja«.
Ker imajo ljudje na tem območju konkretne težave, ki jih na lokalni ravni ne morejo rešiti, pravi županja, ki razume, da v Metliki te probleme razumejo drugače kot v Ljubljani. Poudari pa bistveno: »Ta bela lisa so ljudje.«
