Če ni snega, ni sankanja

Za sankanje je primeren vsak malo večji hrib za hišo, potrebujemo še udobna zimska oblačila in obutev, sanke in, seveda, sneg. Pa energijo in voljo, da sani vedno znova vlačimo v hrib. Po naši deželi, zlasti okoli smučišč, je natresenih tudi precej urejenih sankališč, kjer je praviloma mogoča izposoja sani. Glede na sedanje (ne)snežne razmere, pa žal nobeno od teh trenutno ne obratuje.

Čakajoč na sneg

Sankanje je priljubljena zimska zabava, rekreacija in sprostitev na prostem, za katero ne potrebujemo drage opreme, tečajev za učenje osnovnih veščin pa tudi ne posebnih poligonov. Za daljše spuste, morebiti oplemenitene s kančkom adrenalina, poiščimo urejena sankališča, ki jih po Sloveniji ne manjka. Resnici na ljubo pa ima v primerjavi s smučanjem in deskanjem na snegu, ki sta draga in precej zahtevnejša športa, eno veliko pomanjkljivost, je namreč povsem odvisno on naravnega snega. Vsaj pri nas, saj so trenutno vse sankaške proge, zbrane na spletnem portalu sankanje.info, zaradi pomanjkanja snega zaprte. Skratka, nobenih umetno zasneženih prog, ki bi omogočale veseljaško dričanje na saneh tudi v sezonah, ko ni padavin, je pa dovolj mrzlo, da so smučarske proge zasnežene.

Kot nam je povedal lastnik portala sankanje.info Rok Teul, ta prijetna rekreacija vsled slabih snežnih razmer zadnja leta celo upada, nekatere proge bodo najbrž povsem opustili. »Sankanje, ki ga na tujih smučiščih z zasneževanjem prog uspešno vključujejo v smučarsko ponudbo, je pri nas povsem odvisno od naravnega snega. Nobeno smučišče namreč ne premore sankaške proge, ki bi bila po potrebi umetno zasnežena,« pravi Rok Teul, ki skrbi, da so informacije o sankališčih karseda ažurne.

Previdno pri izbiri sani

Za sankanje potrebujemo primerno obleko in obutev, najbolje nepremočljive smučarske hlače in bundo, dobre rokavice in gojzarje, priporočljiva je tudi čelada, zlasti za otroke. In seveda sanke, ki jih lahko kupimo v športnih trgovinah pa tudi v večjih trgovskih centrih. Pri izbiri pa je treba biti previden. Rok Teul odsvetuje cenene sanke za deset ali dvajset evrov, saj ne le, da nimajo dobrih voznih lastnosti, temveč so lahko tudi nevarne. Hitreje se zlomijo, so slabše vodljive in imajo običajno neudoben in trd sedež, zaradi česar bodo tresljaji med vožnjo obremenjevali hrbtenico sankača.

»Za udobno in varnejšo vožnjo bodo boljše poltekmovalne sani, ki so težje, na sprednjem delu pa imajo gibljivo vezavo. Take sani so hitrejše in lažje vodljive, pleten oziroma platnen sedež pa blaži tresljaje, za kar nam bo hvaležna hrbtenica,« priporoča sogovornik. Izbiramo lahko med sanmi za enega ali dva sankača. Take sani so seveda dražje, recimo sto evrov, in najbrž si jih ne bomo privoščili, če se nameravamo z otroki nekajkrat spustiti po bližnjem griču, za pogostejše spuste pa je vredno razmisliti o večji investiciji.

Na sankališče se sicer lahko podamo tudi, če smo nevešči, pomembno je le, da imamo kolikor toliko dobro kondicijo. Upravljanje sani je sila preprosto, sedimo zravnano, da imamo pregled nad dogajanjem pred seboj, noge naslonimo na sprednji del sani, v rokah držimo uzde. Krmarimo z nogami, za zasuk na levo z občutkom zaviramo z levo nogo, in ko hočemo na desno, zaviramo z desno nogo. Tudi ustavljamo z nogami, zaviramo sonožno. Hitrost vožnje prilagodimo svojim sposobnostim in razmeram na progi, pomembno je, da se po potrebi lahko hitro ustavimo. Sani lahko drsijo presneto hitro, zato previdnost ni nikoli odveč.