»Če nimaš kaj skrivati, pojdi nag po Tromostovju«

LJUBLJANA – Koliko zasebnosti ste se pripravljeni odpovedati v zameno za varnost? Koliko ljudem ste pripravljeni dovoliti, da poslušajo vaše pogovore po mobilniku, spremljajo vašo elektronsko pošto in zbirajo o vas tako in drugačno gradivo, ki ga objavljate na spletnih družabnih medijih? Se sploh zavedate, koliko osebnih podatkov puščate na družbenih omrežjih in ob drugih komunikacijah? To so vprašanja, ki bi si jih moral vsakdo zastaviti in na njih odgovoriti. Sicer se zna zgoditi, da bo namesto vas odločala država, organi pregona, varnostnoobveščevalne službe in tudi zasebna podjetja, ki se bodo po taki ali drugačni poti dokopala do podatkov. Razkritja Američana Edwarda Snowdna, nekdanjega uslužbenca Cie in pogodbenika Agencije za nacionalno varnost (NSA), o obsegu ameriškega vladnega programa nadzora nad telefonskimi pogovori in spletom so pokazala (ali le potrdila), kako velike apetite imajo država in organi pregona po nadzoru nad življenjem posameznikom. Z moderno tehnologijo je namreč mogoče vse, hkrati pa 'učinkovita' tehnologija ni nedosegljivo draga. Možnosti, ki jih nudijo sodobne tehnologije pri posegih v zasebnost, so, kot se je izkazalo preteklo leto, denimo, z lovilci IMSI, zanimive tudi za slovenske organe pregona.

Pištola in orožni list še ne dajeta dovoljenje za ubijanje

Pogost argument, ki ga v povezavi z vprašanjem zasebnosti posameznika od ljudi sliši informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, se po njenih besedah glasi, »o meni naj imajo kar vse, jaz nimam česa skrivati«. »Kadar naletim na tako razmišljanje ljudi, odgovorim: 'Pojdi se nag po Tromostovju sprehajati, če nimaš kaj skrivati',« je na okrogli mizi ob evropskem dnevu varstva osebnih podatkov Pirc Musarjeva.

Ob tej priložnosti je dodala, da preteklo leto ni bilo lahko, da so v uradu informacijskega pooblaščenca odločali o težkih zadevah glede (ne)upravičenosti posega v zasebnost. »Najtežji del našega posla zadnjih let je pregled zakonodaje v medresorskem usklajevanju, ko država in vlada želita zbirati in obdelovati vse več podatkov, ob tem pa vse manj poslušajo pojasnila informacijskega pooblaščenca, zakaj zbiranje osebnih podatkov ni pretirano dobro,« je povedala Pirc Musarjeva. 

»Velikokrat pravim, da tudi ko nekdo ima pištolo in orožni list, še ne pomeni, da ima dovoljenje za ubijanje. Pri modernih tehnologijah je zelo podobno. Drži, so na razpolago. V njih ni več 'misije nemogoče', saj je vse mogoče. Ampak pri posegih v zasebnost, predvsem pri organih pregona, je treba uporabo teh tehnologij omejevati s strogim nadzorom, predvsem pa policijo, ministrstvo za notranje zadeve, tožilstvo in ministrstvo za pravosodje vsakič – ne samo enkrat, ampak desetkrat - vprašati 'zakaj to potrebujete'?.« 

Iskanje ravnotežja: ohraniti zasebnost in ostati varni

Dr. Katja Šugman Stubbs, profesorica za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je dodala, da argument, češ, nimam kaj skrivati, ne zdrži v več točkah: zasebnost imamo zato, ker imamo pravico živeti lastno življenje, in ne zato, ker ne bi smeli česa skrivati. Kot se dodaja, je že sama zastavitev vprašanja zasebnost-varnost-nadzor napaka. »Če jih tako pozicionirano, se zdi, ko zmanjšamo eno, druga narašča in obratno. Varnost se lahko dosega s številnimi drugimi načini, ne samo z nadzorovanjem in izgubo zasebnosti.«

Ustrezno ravnotežje med svobodo, varnostjo in zasebnostjo pa se zdi prava pot dr. Damirju Črnčecu, nekdanjemu direktorju Sove in docentu za obrambni in varnostni sistem na Fakulteti za državne in evropske študije.  Spomnil je, da se z razpravami o zasebnosti ne ukvarjajo, denimo, v Ukrajini, v Libiji, Siriji ali Egiptu, da se zaradi razmer ukvarjajo s temeljnimi varnostnimi vprašanji. »Če ni varnosti, tudi zasebnosti ni,« je prepričan. 

Policija nima želje po množičnem nadzoru

Na delo policije vplivajo moderne informacijske tehnologije in spremembe na kazensko-pravnem področju bodo. V zakonu o nalogah in pooblastilih policije je zapisano, da policija zagotavlja varnost, spoštovanje človekovih pravic in krepitev pravne države in za tem slovenska policija stoji, zatrjuje mag. Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije, ter dodaja, da bo kazensko-pravna stroka morala določiti pravne okvire, v katerih naj delujeta policija in varnostnoobveščevalne službe.

»Policija nima strašnega apetita po tehnoloških igračah. Interes policije je, da storilci za svoja dejanja odgovarjajo. Naš motiv je, da delo opravljamo strokovno in zakonito, ker želimo, da dokazi, ki jih zberemo v predkazenskem postopku obveljajo tudi na sodišču. Nimamo želje po množičnem nadzoru, ampak želimo ob konkretnih in utemeljenih razlogih za sum opraviti svojo nalogo, tako kot družba od nas pričakuje,« pravi Bobnarjeva. Trenutno je v medresorskem usklajevanju predlog zakona o spremembah zakona o kazenskem postopku, ki daje policiji večja pooblastila glede novih oblik prikritih preiskovalni ukrepov (lovilci IMSI in programska oprema za prestrezanje komunikacij pri viru). Dokončna odločitev o uporabi 'novosti' še ni sprejeta. 

Nadzorovane množice, da bi ujeli enega

Da klasični kazensko-pravni koncepti v času novih tehnologij niso več uporabni, opozarja dr. Katja Šugman Stubbs, profesorica za kazensko pravo na ljubljanski Pravni fakulteti. Prepričana je, da potrebujemo novo kazensko pravo na tem področju. Primer: hišna preiskava je 'lepo urejena' v Sloveniji, z zelo lepimi varovalkami, pravi. Na kratko: predhodna zahteva tožilca, predhodna sodna kontrola, obstajati mora dokazni standard, specifikacija prostora in predmetov ... »To lepo deluje v fizičnem svetu, v virtualnem pa ne.«

Opozarja, da v ZDA kazensko pravo postaja preventivno: da se nadzoruje široka masa ljudi, da bi se ulovilo enega. S tem pa, tako Šugman Stubbsova, kršimo vsa pravna načela: od sorazmernosti do načela zakonitosti in tako naprej. »Ko imate enkrat računalnik, kako lahko definirate, kaj boste zdaj preiskovali? V hišni preiskavi vam fizični prostor omeji predmet preiskovanja: če iščete drogo, iščete drogo, ne gledate intimnih dnevnikov ali telefona. Če imate pa enkrat računalnik, nihče ne mora več reči, kaj je zasebno in kaj javno. In tu se odpre popolnoma nov prostor. Poleg tega je zelo težko naknadno nadzorovati, kdo je kaj delal, kako so do česa prišli.«

Prepričana je, da s popolnim nadzorom izgubljamo vse, kar je človeškega: humanost, iniciativnost, svobodo in kreativnost. »Postajamo nekaj, kar nekdo želi, da smo. Pa smo spet pri argumentu 'nimam česa skrivati'. Če nimam več ničesar skrivati, nisem več jaz individuum, kot sem. Z drugimi besedami: izgubljamo demokracijo, izgubljamo svobodo.«