Najpogostejše promocijsko geslo Tajske je vsekakor dežela smehljaja. Resnica se seveda skriva v ljudeh. Njihov ponos se izraža v tradicionalnosti, iz katere črpajo zadovoljstvo. Vendar s časom tudi ta nasmeh bledi. Poleg prijaznih ljudi dežela ponuja neprimerljivo kulturno izkušnjo, v kateri beseda eksotično še vedno nekaj pomeni. Glavna začimba je raznolikost, ki jo opazimo povsod. Ogromno kulturnih in topografskih značilnosti izstopa v različnih kontrastih. Bele peščene plaže, otoki, tropski gozdovi, ravnice riževih polj, zeleni gorati prelazi in pisana mesta. Različne so tudi njihove lokacije, ki so pravo nasprotje glavnemu mestu Bangkok. Mesto z deset milijoni prebivalci je videti zelo kaotično. A kot zanimivost promet poteka lepo tekoče, s presenetljivo malo nesreč. Varnostne razmere po poplavah so postale stabilne in življenje se je vrnilo v normalne tirnice. Mnogo obiskovalcem je mesto zopet prava zanimivost, za nekatere pa le izhodiščna točka proti severu ali jugu.
Bogastvo juga
Zaradi priljubljenih turističnih znamenitosti se je infrastruktura v zadnjih letih zelo razvila. Najpreprostejši in najpogostejši dostop do tega predela je z letalom. Avanturisti se največkrat odločijo potovati s spalnim vlakom, ki vas na jug pripelje v 10 urah. Regijo sestavlja 14 provinc z Andamanskim in Kitajskim morjem. Priljubljena je zaradi otokov in plaž ter deževnega gozda. Tu so slavni Phuket, Phi Phi, Samui, Krabi in Phang Nga. Jug ponuja veliko, od luksuznih hotelov in zdravilišč (spajev) do skromnih bungalovov itd. Tajska ponuja čisto vsakomur košček raja, kjer lahko preživite brezskrbne počitnice.
Skupna značilnost južnih provinc so fascinantni leseni in svetlo obarvani dolgorepi čolni, okrašeni z barvnimi trakovi. Imenujejo se hoa tong in ribiči so jih prvotno uporabljali kot jadrnice. Danes jih vodijo le še na avtomobilski motorni pogon s štirimi cilindri. Na nekaterih čolnih se še vedno opazi poslikava iz azijske mitologije, kot so lev, ptica in kača. Vsekakor vse čolne obvezno krasijo barvite tkanine, privezane na kljunu. Na začetku vsake sezone jih tja privezujejo lastniki in s tem blagoslovijo plovilo za zaščito pred zlom in za dobro poslovanje. Tradicija, ki se odvija že več kot 100 let.
Barvitost severa
Sever Tajske je dom zanimivih in pisanih etničnih manjšin, ki jim pravijo hribovska plemena. V zadnjih 100 letih jih je veliko prišlo iz sosednjih azijskih dežel, kot so Laos, Mjanmar in Tibet. Zaradi ohranjenega tradicionalnega načina življenja so etnografsko in kulturno neprecenljiva. Večina jih še vedno živi na oddaljenih gorskih območjih daleč od preostalega sveta. Obstaja sedem plemenskih skupin: Karen, Lahu, Hmong, Lisu, Akha, Mien in Padaung. Dodatno so razdeljeni v skupine in podskupine po jeziku, narečju, obleki in glede na duhovno prepričanje. Veliko se jih še vedno preživlja s kmetijstvom. Seveda pa zaradi turizma tradicionalna pristnost hitro izginja. Mnogim je turizem že glavni vir preživetja. Za oglede so marsikje postavljene vasi, v katerih »nastopajo« ženske in otroci. Tako pogosto izkoriščajo begunce iz Mjanmara, ki jim je to vir preživetja.
Zloglasni Zlati trikotnik
Na najsevernejši točki province Chiang Rai je priljubljena turistična zanimivost, ki mami na tisoče obiskovalcev vsako leto. Ob sotočju rek Mekong in Ruak je stičišče treh meja: Tajske, Mjanmara in Laosa. Še nedavno je bilo tukaj glavno središče gojenja maka za opij. Od tod vas s čolni popeljejo in vam od blizu razkažejo različne skupnosti, živeče ob reki. Lahko tudi prestopite v Laos in Mjanmar.
Dom številnim tujcem
Severno glavno mesto Chiang Mai privablja mnoge s svojo 700-letno zgodovino. Mesto je odskočna deska v živi muzej, kjer so starodavni ostanki na vsakem koraku. Ulice vam poleg zgodovinske dediščine ponujajo tudi vpogled v živahno azijsko življenje. Po eni strani privlačno, a tudi kaotično. Blizu so nacionalni parki, v katerih so botanični vrtovi, veliko slapov ter termalnih vrelcev. Chiang Mai v zadnjih letih privablja več tujcev, ki imajo dober razlog, da si tu ustvarijo dom, saj mesto spada med 10 najprijetnejših v Aziji. Večji del leta ima okoliš blago podnebje in čisto ozračje. Predvsem je za tujce vse zelo poceni. Ni opaziti, da bi domačine motilo deliti mesto z njimi. Opisujejo jih kot prijetne ljudi, ki jim pomagajo razvijati lokalno gospodarstvo.
Wai je tradicionalni tajski pozdrav in izkazuje spoštovanje. Namesto stiska rok dajo dlani skupaj v molitev in se rahlo priklonijo. Pogled v oči je vedno kratek. Wai se lahko uporablja tudi kot zahvala. Če pa ste v dvomih, je nasmeh čisto dovolj.
Kultura in običaji
Če vprašate tajske ljudi za opis njihove kulture, bodo najverjetneje govorili o tradicionalni glasbi, plesu in gledališču. Tujci pa glavno kulturno lastnost povežemo z ljudmi. Njihova prijaznost in strpnost sta opazni tudi v medsebojnih odnosih, pri vseh starostih in v vseh gospodarskih in družbenih skupinah. Tajci so tolerantni do skoraj vseh vrst vedenja tujih obiskovalcev in nikoli ne pričakujejo, da bodo razumeli njihove družbene običaje. Vseeno lahko s preprostimi pravili, ki se jih hitro naučimo, dokažemo spoštovanje do gostiteljev.
Wai je tradicionalni pozdrav. Namesto stiska rok dajo dlani skupaj v molitev in se rahlo priklonijo. Pogled v oči je vedno kratek. Wai se lahko uporablja tudi kot zahvala. Če pa ste v dvomih, je nasmeh čisto dovolj. Tajci tudi v konfliktnih situacijah ohranijo nasmeh na obrazu, kar je nam tujcem lahko žaljivo. A tako najlažje rešujejo slabe dogodke. Ne delajo si skrbi za prihodnost, vedno so optimistični. Če niso srečni zdaj – bodo jutri, če ne v tem življenju – pa v drugem. Tudi čas tukaj teče drugače. Tu ni zahodnjaške nervoze. Tako jim prometni zastoji ali čakanje v vrsti niso problem. Zato tudi ne razumejo našega nezadovoljstva. Namesto točnosti je njihovo orodje za uspeh in spoštovanje potrpežljivost.
Tako podobne, a drugačne
Stereotip tajskih žensk še danes delno drži. Lepo vedenje, skrb za družino in velika privrženost možu. Življenje po poroki je bilo v celoti posvečeno možu, ki pa je nekoč lahko imel tudi več žena. Seveda zdaj hodijo na delo in so zelo uspešne na mnogo visokih položajih. Vendar skrb za družino in gospodinjska opravila še vedno v večini ostajajo njim. Kot marsikje je tudi tukaj minilo dolgo zgodovinsko obdobje, da so se po statusu približale moškim. V obdobju vladavine kralja Rama V. leta 1896 je kraljica prva podala pobudo za izboljšanje položaja žensk in možnost izobraževanja. Z opazovanjem zahodnega sveta so se na to možnost začeli privajati tudi moški. Seveda je bilo to v začetku opaziti le v višjih slojih družbe. Počasi so izginjali tradicionalni stereotipi, da so ženske slabše kot moški. Z revolucijo leta 1932 se je spremenil politični sistem iz absolutne monarhije v ustavno. Dogodek je imel velik vpliv na družbeno vlogo tajskih žensk. Nova ustava jim je omogočila enako politično pravico kot moškim. Takrat je bila moškim odvzeta pravica do mnogoženstva (poligamije).
Pikantnost na kvadrat
Tudi v hrani je opaziti vpliv različnih kultur Azije. Tajska kuhinja je v osnovi mešanica petih osnovnih okusov: sladko, kislo, slano, grenko in seveda pikantno, ki je skupna vez vseh. Na jedilniku so pogosto raznovrstno tropsko sadje, zelenjava, soja, morski sadeži, limonina trava. Poleg seveda spada riž, ki je osnovno živilo in je vključen v vsak obrok. Veliko je premičnih stojnic z najrazličnejšo ponudbo sveže pripravljene hrane, kjer jo naročajo predvsem domačini. Kar je seveda velika škoda, saj je hrana zelo okusna, raznolika in predvsem smešno poceni. Nikakor pa ne morete spregledati njihovih običajnih specialitet, kot so pražene žuželke. Hrana se tukaj običajno je kar z vilicami in žlicami, paličice redko uporabljajo.
Tajska glasba
Čisto vse regije imajo svoja tradicionalna glasbila in pesmi. Ponekod uporabljajo tolkalo tapon, ki je pomembno pri nadzorovanju glasbenega tempa. Tu je še nenavaden godalni inštrument sueng, narejen iz kokosovega oreha. Uporabljajo še veliko drugih glasbil, kot so činele, gongi, bobni itd. Ljudske pesmi so zelo pogosto povezane z agrarnim načinom življenja. Phleng na je lokalna pesem in jo izvajajo le ob posebnih priložnostih, kot sta novo leto in poroka. Prava posebnost je domorodna pesem Phleng bok. Z njenim petjem se pogosto pripoveduje in napoveduje zgodbo oziroma dogodek. Pripoved spremljajo plesalci, znani po eleganci. Navdih plesnega gibanja jemljejo iz narave oziroma pri živalih. Od tod tudi ideje za njihove veličastne barvite obleke in nekatere unikatne okrasne dodatke, kot so ukrivljeni dolgi nohti. Vse skupaj je izvedeno brezhibno in zlito v harmoniji.
